Blup!

Pakiram

2012-01-23T15:14:00.001+01:00

Zdaj gre pa zares. Za vse, ki boste kupovali v Ikei, priporočam predhodno organiziranost v nulo. Kljub seznamu, kje najdemo kaj, smo bili tam tri ure, pa še nekaj so nam dvakrat računali, tako da preverite račune. Zdaj jo imam pa za en čas zadosti, samo bo na žalost treba vsaj še enkrat tja.

Leto 2011

2012-01-19T08:34:00.018+01:00

Šele danes sem našla čas za refleksijo na preteklo leto. Še jutri, samo še jutri, pa bo vse lepše in boljše. ;o)

Skušala sem zbrat samo po eno sliko za vsak mesec, a mi ni povsem uspelo.

JANUAR
Januar je bil precej študijsko obarvan in ugotavljam, da je postal najbolj osovražen mesec pri meni. V mednarodni čitalnici smo s sošolkami za tri tedne postale inventar in tega ne želimo več ponoviti. Z Malim pa sva bila tudi prvič sama, saj je šel Smotko v London. Ker je imel Mali norice, sva bila vse dni non-stop skupaj. Prvič sva šla sama na izlet in to s Smotkovim avtom. To je bil kar velik dosežek zame :o) Šla sva do gradu Snežnik in po zasneženi gozdni cesti do Rakovega Škocjana in domov.

FEBRUAR
Februarja sem za bratrančev rojstni dan skupaj z njim in očijem preživela enega najboljših smučarskih dni na Kaninu. Moje nove smučke so me ubogale in uživala sem 300/h. Prvič sem tudi brez težav prehitevala tako očija kot bratranca. :o)

Kmalu zatem je bila za Prešernov dan že prava pomlad in s starši in Luno smo šli na Krim, tako kot precej drugih. Tam sem vzela tole vejo in pričarala pomlad v svoji sobi:

Seveda pa sem ene parkrat praznovala tudi svoj rojstni dan :o)

MAREC
Zadnji dan marca je bil prelomen, saj je Smotko rešil zadeve, ki jih je reševal (pre)dolgih pet let. Bled smo si ogledali z vrha (Ojstrica) in spet odpotovali v London, ki je tokrat pri meni pustil grenak priokus. Tate Modern me je navdušil, London Eye pa razočaral oz. me dobesedno mučil :o) Strah pred višino se še ni poslovil.

APRIL
Za veliko noč sva bila spet v Piranu, kjer je bilo prav fino. Sonce, izlet v Trst (naporno, kot vedno), veliko sprehajanja, obisk moje N. Aprila so drevesa kar pokala od cvetkov, šli pa smo tudi do izvira Ljubljanice in v TMS Bistra. Rezervirali pa smo tudi naše julijsko potovanje!

MAJ
Maj je bil spet študijsko obarvan in prav naporen. Potekale so pospešene prirpave na sestrino poroko. S sestrama in mami smo pod mojim vodstvom naredile konfete, pripravile škrniclje za riž in cvetje, zašila pa sem jima tudi blazinico za prstane. Spet smo bili na Krimu.

JUNIJ
11. junija je bil dan D. Jaz sem neskončno uživala na poroki, ki je bila res lepa. To vemo danes, tisti dan nismo bili tako prepričani v uspešnost vseh dogodkov. Ženin in nevesta pa sta bila tako ali tako najlepša. Smotko je ujel podvezico :o)

Pozabit pa seveda ne smem Siddharte v Stožicah v dobri družbi.

JULIJ
Ah, julij. Naš Wales in naša Anglija. In roadtrip čez pol Evrope, spanje v Belgiji in potrditev tega, da nam ni všeč. Vožnja s trajektom, ki jo ponovim samo še v stanju nezavedanja in navdušenost nad urejenostjo nizozemskih domov in veliko razočaranje zaradi zamujenih sejmov. O Angliji in Walesu pa itak samo vse najlepše. Imeli smo super dopust. Konec meseca pa sva s Smotkom odšla še na Pag.

AVGUST
Avgusta je bilo povsem prevroče. Vročina mi je zopet povzročala kar precej težav, a smo se kljub temu veliko sprehajali po Ljubljani. Predvsem po Mostecu in drugih senčnih predelih. In spet sva bila na Siddharti, tokrat v Kamniku na Malem gradu, pred tem pa na pikniku pri sorodnikih, kjer je Luna neznansko uživala. Bila sem tudi v Idriji in Bovcu, na obiskih pri sorodnikih, kjer sem se imela prav super - nastajati je začel filmček za očija.

SEPTEMBER
Septembra smo iskali stanovanje. In imeli trgatev pri babici in dedku na Dolenjskem, kjer sem v objektiv ujela prebujanje dneva. Oči je praznoval okrogli rojstni dan, a zabava presenečenja je bila v oktobru. Totalno je uspela! :o) Prinesel pa je še eno od najlepših novic tega leta - postala bom teta!

OKTOBER
S prvim oktobrom smo postali lastniki takšnega razgleda. Zopet se je začel faks in z njim polno obveznosti. In razbijanje, praznjenje, nešteto trgovin. Naporno.

NOVEMBER
Prvega novembra sva bila na zadnjem izletu v letu 2011. Šla sva na Pokljuko oz. Uskovnico, kjer sva uživala v jesenskih barvah in našla celo sneg. Torej je bilo zame popolno :o)

Potem pa je prišla angina, ki mi je povzročala kup težav, ki so se vlekle še v naslednji mesec. November ni bil fajn, saj so se kolokviji vrstili drug za drugim.

Obnova stanovanja se je zaradi vode in povezanosti cevi zavlekla.

DECEMBER
Tudi december je bil kaotičen in nikjer pravega prazničnega vzdušja. V stanovanju se je začelo premikat, s tem pa so se krajšale tudi ure, ki smo jih preživeli skupaj. Smotko je bil veliko v stanovanju, jaz sem imela ogromno dela s faksom in praktično nič počitka. Kljub temu sem tik pred božičem uspela it smučat na Kanin. Pol decembra sem živčno pogledovala na telefon, če bom dočakala the klic. Ki ga še do danes ni bilo, torej sem bila nestrpna za brez veze. Konec decembra smo zvedeli, da bom teta nečaku. :o) In zadnjič sem smrečico postavila v svoji sobi, letos bo že drugje.

2011
Kakšno leto je bilo? Začelo se je slabo in nato se je zvrstilo ogromno prelomnih reči in pozitivnih dogodkov. Do novembra bi rekla, da je bilo leto super in uspešno. Potem pa je zaradi bolezni in obveznosti in pomanjkanja skupnega časa šlo vse samo še navzdol. To se je preneslo tudi v začetek letošnjega leta, ampak računam na to, da slab začetek pomeni dober konec. Kaj nas čaka v 2012? Selitev, ki je tik pred zdajci, več prostega časa zame vsaj tja do jeseni, nečak, diploma ... Same velike stvari. :o) Kaj pa vas?

Barve

2012-01-16T19:06:00.002+01:00

Ni me strah pokazati naših barv. :o) Kopalnica vsebuje praktično vse zgornje. Bo precej pisano. Všeč mi je!

Še diham

2012-01-11T12:18:00.003+01:00

Ampak komaj. Trije kolokviji v dveh dneh so mimo, še eseji in seminarske in naslednji teden še zadnji kolokvij. Selitev se približuje, nakupovanje v Ikei tudi. Zdaj prihaja moj del, do sedaj je imel bolj Smotko zabavo in užitek. :o)

Po mesecu in pol sem spet prišla do svoje doze Gray's Anatomy, sem sigurno lažja za pol litra tekočine. To je pa res en žalosten del.

Ampak! Danes grem pomahat 3D Vinkotu. :o)

Integrirani pristop

2012-01-07T03:08:00.001+01:00

Ker nimam več zaupanja sama vase, torej tudi nisem ugledna, še manj pa družbeno odgovorna, ker trošim elektriko in zaposlenim jemljem dragocene ure spanca, bom počasi odšla v posteljo, ki je polna kot nevemkaj [primera] in kjer bom, upam, srečala sladke sanje [personifikacija]. Jutri pa me čaka še tujina in marketing onstran meja domačega tržišča. Človek preprosto mora imeti rad tri kolokvije naenkrat. ;) Aha, seveda, in ker to še ni dovolj, bom poleg smučanja televizijo gledala še v literaturi.

:o)

Ker sem bila pridna ...

2012-01-06T01:18:00.003+01:00

Mi je Dedek Mraz poleg čevljev (že dva meseca nazaj), krila, pulija, super lepih Benettonovih gatk, brisač, kreme za roke, svečke, čokolad in-najbrž-še-česa, prinesel še tele super kul tri knjige :o)

Dve sta bili na wishlistu, ena pa je bila popolno presenečenje. In ta je zmagala, ker sem najbolj vesela presenečenj, še sploh pa takih superkul presenečenj. Komaj čakam novo novo leto, ki bo po 20. januarju - tako z M. odštevava ziljon obveznosti na faksu v teh bogih nekaj dneh januarja!

Vse bo ok

2012-01-04T12:01:00.003+01:00

And just before
she hangs her head to cry
I sing to her a lullaby, I sing

Everything's gonna be all right
rockabye, rockabye
everything's gonna be all right
rockabye, rockabye
rockabye

Tudi današnje jutro ni bilo ravno moj dan. Številka 2. Včeraj je bilo precej podobno. Danes paše Uspavanka, da se malo "potolažim". Patetično? Pa kaj!

Srečno

2011-12-30T09:18:00.002+01:00

V novem letu si želim čim več snega, uspešno selitev, super rojstni dan, nov šivalni stroj, zdravega NEČAKA, potovanje, pridnega psa, uspešen Blup, zdravo srce, smučanje, izlete, veliko časa, dobro diplomo, veliko druženja s prijatelji, zanimive bloge, polno energije in še in še .. je še prezgodaj, da bi bila bolj produktivna pri naštevanju :o) Vse našteto želim tudi vam, seveda - vse, kar vam iz zgornjega seznama ustreza.

Praznično

2011-12-27T17:22:00.003+01:00

Da poročam Nežki, ki žal ni uspela priti na koncert. Oči me zafrkava, da mi lahko Siddharta izda že kartico zvestobe, ker sem bila na toliko koncertih zadnje čase :o) No, saj sem bila res na petih v zadnjih štirih mesecih. Ups :o) V petek sva namreč nepričakovano dobila karte še za koncert v Kranju. Ampak veš kaj, Nežka, Cvetličarne ne prekosijo niti trije drugi koncerti skupaj! Včeraj je bilo luštno, le precej hladno. Pa videlo se je, da je veliko ljudi tam pač zgolj zato, ker je zastonj in niso pravi feni Siddharte, ki bi znali vsa besedila. :P Začeli so z VI oz. Postavi se na mojo stran in zaključili z Na soncu oz. Vojno idej, ki je nismo več poslušali, ker sva jo kot zadnjo slišala že na skoraj vseh ostalih koncertih letos. Indian boya, Stampeda in Spet otrok niso zaigrali, so pa zaigrali Plastiko in pripeljali s seboj razposajenega prašič(k)a.

Kaj še? Zadnje dni najbolj povzame preprosto beseda hrana. Vsak čas se bom razpočila od nje, ampak če je pa vse tako dobro! Pozna se tako ali tako nič ne :o) Danes sem že trikrat jedla kosilo, tako dobro sem skuhala. In tako lačna sem kar naprej. :o)

Danes še Tabuji, potem pa malo študijsko in šiviljsko obarvanih dni, skupaj s peko piškotov in animacijo 7-letnika, ki je ostal brez TV-ja, računalnika in PSP-ja. Sem še jaz malo kaznovana zraven. :o) Ampak saj kar gre, dopoldne (prvo, haha) je hitro minilo, potem pa že postane dolgčas. Bo treba bolj pestro si zamislit naslednje dni. Morda pa se odpravimo na kak izlet, kam proti soncu in snegu (ali vsaj slani).

Prvi zimski dan

2011-12-24T11:30:00.006+01:00

Prvi zimski dan sem preživela na najlepši možen način - z N. sva šli smučat! :o) Zjutraj ni bilo težko vstati, tokrat celo ob prvi budilki, hitro ven z Luno, vse pripravit, prestavit avto in ga dvakrat očistit (juhu, megla) ... Ob osmih pa sva že drveli proti Jesenicam po karte in bencin in nato naprej proti Sella Nevei. Od Rabeljskega jezera pa so smučišča sva srečali točno tri avtomobile, je bilo že prav shrljivo vmes.

Na parkirišču nobene gneče, tudi na gondoli nobenega človeka. Sanjsko! :o) Spodaj, do gondole, je bil sneg umeten, na vrhu pa seveda naraven in mehek.

Na vrhu pa veeeeeeter. Na sedežnici proti Sedlu sva skoraj zmrznili, zato sva se šli pogret v graben, kjer ni pihalo in je bilo sonce, pa še štamfati je treba.

Ker so bile odprte le štiri proge, sva vseeno šli v boj z vetrom. Dvakrat sva smučali v grabnu, trikrat po ob delih Prevale (na naši strani in po povezavi) in enkrat samo po spodnjem delu Prevale. Večino časa sva bili na smučišču sami. Noro fajn občutek :o) Samo noge se niso strinjale, meni so skoraj odpadle in še včeraj sem se z vsakim korakom spominjala smučanja.

Ampak - bilo je vredno! Dan pa smo zaključile v štiriperesni deteljici v Romeu ob tortiljah in toplih stvareh :o)

Zoisova štipendija

2011-12-19T23:13:00.002+01:00

Ja, nisem je dobila. Ker nimam povprečja 9,75 in ker ne dosegam nekega razmerja med tistimi, ki so med 5% v letniku in mojim povprečjem - kljub temu, da imam (poleg dveh sošolk) najvišje povprečje za 3. letnik na naši smeri. V soboto sem bila fejst, fejst jezna. Do danes sem to potlačila nekam "deep down inside" in nimam volje zlivat vsega gneva na blog. Slabo mi je, ko pomislim, koliko se jih šlepa na štipendiji še iz osnovne šole, kjer so a) pač imeli srečo, b) imeli priznanja ali c) so pač imeli srečo. Ne velja to seveda za tiste, ki so pridni že skozi vsa leta šolanja in so jo dobili upravičeno. Sem pa žalostna - že 16 let sem pridna v šoli, vseh osem let sem bila odlična, v gimnaziji v zadnjem letniku in na maturi prav tako, lani sem imela povprečje nad 9, sem v 5% najboljših v generaciji na smeri, pa si štipendije vseeno ne zaslužim. Pa seveda nisem edina, ki je takole izvisela.

Še dobro, da so razpisni pogoji povprečje 8,5 oz. več, a ne? In žal mi je slehenrnega centa in kosa papirja, ki sem ga zopet porabila za Javni sklad za razvoj kadrov in štipendij. 4.17€ potrdilo o opravljenih izpitih (2 lista), 2 lista vloge za prijavo na razpis in 1 list papirja, ki so ga na faksu celo sprintali zastonj za uvrstitev med 5% + poštnina, priporočeno s povratnico, da bo ja res prišlo tja. Sram jih je lahko. Morda ne bi bilo slabo, če bi država malo vzela pod drobnogled omenjeni sklad. Sliši se o njem marsikaj.

Uspešno naprej

2011-12-15T14:09:00.003+01:00

Med silnimi boji same s seboj se dogajajo tudi lepe stvari. No ja, saj je bil tudi ponedeljek prav zabaven tisto uro na kavi :o) Kaj me je danes spravilo v dobro voljo? Tema za diplomo. Ja, že. Všeč mi je. Pa še prav fajn je, kadar nas je toliko malo na faksu, se da lažje karkoli zmenit.

Kaj še? Včeraj sem zašila eno fajn torbico in moj kinder surprise peljala v trgovino po božično-novoletne nakupe. Drobižek brca! In zdajle se grem malo relaksirat ob Siddharti in božičnih pesmih, lučkah na smrekci in šivanko v rokah. :o) Zvečer pa zopet v gnečo v center Ljubljane s prijateljicama. Kako je življenje takoj lepše, ko ni pritiska kolokvijev in (ne)selitve. Vse ob svojem času, a ne? :o)

P.s.: Samo še kar ne morem verjet, da nihče ne komentira fotk Ljubljane in Siddharte za zraven. :o)

Blogger spet nagaja

2011-12-13T13:06:00.002+01:00

In mi prejšnje objave nikakor noče objavit med zadnje objave bloga. Morda zato nima nobenega komentarja? :o)

Veseli december

2011-12-10T17:16:00.001+01:00

Se počasi le začenja. Kolokviji so po mesecu in pol za dobra dva tedna KONČNO na stranskem tiru. Seminarske naloge in podobno seveda še ne. Selitev je preložena na drugo leto, o tem se sploh ne pogovarjam, dokler ne bomo tam. Še vedno sem znova in znova pri prvodecembrskem Siddhartinem koncertu, čeprav je od takrat minil že en teden. In vsak dan neštetokrat čekiram sliko na mojem namizju :o) Ah ja ...

Najlepša noč, svila in vino z njo. Kar se lovi, skrito pred mano bo.

Se spomniš takrat, ko smo ljubezen dihali? Kako neverjetno spet diši!

To je oni ples v temi sredi zvezd, hoja nad oblaki v ritmu malih angelov.

Z golimi telesi dramimo misli in pijemo sokove v čast rodov. Vse je v dejanjih, vse je lepo in prov.

Barve izbiram za njo. Malo svetlobe osmisli to.

Walking the streets of foreign town, just walking. And than he said: "Excuse me, do you know where I can get something to eat?" and she said: "I'm sorry, but I am not from here."

In vedno več je upanja v ta svet, slišal sem da z mano hočeš živet in s tem edino to življenje dati za me.

And the way you smile ... Keep smiling. I know it's time for holding hands. I know it's time for us.

Včerajšnji sprehod po centru Ljubljane in čaj oz. kuhano vino je bilo čudovito. Ne vem, kdaj sva šla nazadnje takole v mesto. In Ljubljana je polna, ob štantih je neverjetna gneča. Lučke privabljajo še več obiskovalcev. Fotke so sicer nastale v četrtek, ko smo šli pogledat lučke. Lepo je tole naše mesto.

Siddharta v Cvetličarni

2011-12-02T15:17:00.004+01:00

Že lani je bilo super, ampak letošnji koncert je pa en sam presežek. Brez težav se ob bok postavi maratonu (bereš, Nežka? :o)). Ni primerjave s koncertom v Kopru, včeraj je bilo preprosto zakon. Tomi je bil pa sploh najbolj fajn, kar je tako ali tako logično :o) Najbolj sem uživala med ... (spet logično) in med B mashino. Toliko ene energije, ki se je včeraj pretakalo v Cvetličarni, že dolgo nisem (ob)čutila na koncertu. Po koncertu pa sva prišla še do fotografiranja in podpisov. No, ob slednjem sem se počutila kot obsedena najstnica, tako da se tega ne grem več :o) Ampak, recimo, da je bilo vredno.

Update: Popravljam fotko, da se vidi objem :o) In dodajam še to, da je Tomi včeraj s "povezovanjem" koncerta dodal še fantastično piko na i. Res je bil fajn.

Če sem popoldne še rahlo oklevala nad koncertom oz. mi je bil zaradi vseh obveznosti malce odveč, že po prvih desetih minutah sploh ni bilo dvoma. Kdor ne mara Siddharte, vsega tega pač ne razume. Ampak ostali pa, kajne? :o)

Nov naziv

2011-11-25T00:34:00.003+01:00

Tu je bil/a še čisto majhen Drobižek. Zdaj je že večji/a :o)

Zdaj je že povsem "javno". :o) Maja 2012 dobim nov naziv - TETA bom! Da komaj čakam, najbrž ni potrebno posebej poudarjati. Že razmišljam, kaj vse mu/ji bom zašila. In kaj vse bova počela/i. Bodoča mamica je končno brez slabosti in se dobro počuti. Včeraj sem ji rekla, da je kinder surprise. :o)

Wishlist 2011

2011-11-25T00:24:00.005+01:00

Če mi slučajno kdo želi kaj kupit, a ne, ali pa če Dedek Mraz bere moj blog :o)

- knjigo Jill Mansell (že imam: Rumour has it, Head over heels, Kiss, To the moon and back), prek Bookdepository.co.uk so najcenejše in brez poštnine
- knjigo Sophie Kinsella, Strastna zapravljivka osvoji Manhattan, Strastna zapravljivka dobi otroka/in njen otrok? (že imam SZ in njena sestra, SZ se poroči in Mini SZ, dobim Strastno zapravljivko), žepnico
- knjigo Mafini in tortice, založbe Učila
- letno naročnino na revijo Simply Homemade
- priročnik Superkrojenje, Ana Malalan
- komplet prve pomoči za v avto
- pisan šal
- spodnjo majico z jelenčki od Benettona (bež, v Nami stane 19.99€)
- gumbe, rožice iz filca, satenaste trakce, lepe našitke
- roza ali turkizno majico z dolgimi rokavi, navadno, lahko otroško H&M (rabim namesto pižame)
- nogavice iz Transporta (št. 37)
- zelene nogavice
- kinder jajček
- karto za smučanje (Kanin, Trbiž - 4 oz. 3 urno)

Ko se kaj spomnim, pa še dodam. Kakšna drobna darila, seveda, ta draga sem že izčrpala :o) Še dobro, da imam februarja rojstni dan!

Metulja

2011-11-21T09:17:00.002+01:00

Tole sem včeraj poslušala namesto uspavanke. :o) Všeč mi je, zelo.

Sem hotela, kar si dal takrat.
Hrepenela, ko si odhajal stran.
Dnevi hitro se izgube
stran od tebe nosijo
kdaj, zakaj, želim, ne vem, ne vem...
Vonj po tebi mi beži,
postajam plen vražjih oči,
kot v pravljici.

Le metulja naj v barvah,
ki sva jih ljubila, letita zdaj,
iz solz napijeta se moči,
ko jutri sanje na vrh položita,
ker kdaj se snideva...

Včeraj znanec kakor blisk iz jasnega,
pravil je, kako ostajaš sam drugje.

Tu ni usode, da bi mirila nemir.
Tu ni naključja, da bi prepuščala se.
Malo sebe daj,
vsaj pogled, dotik, šepet, šepet.

Dnevi hitro se izgube,
stran od tebe nosijo,
kdaj, zakaj želim, ne vem, ne vem.
Vonj po tebi mi beži,
postajam plen vražjih oči,
kot v pravljici.

Le metulja naj v barvah, ki sva jih ljubila
letita zdaj, iz solz napijeta se moči,
ko jutri sanje na vrh položita,
ker kdaj se snideva.

Uskovnica

2011-11-13T09:53:00.004+01:00

Zadnji dan super podaljšanega prazničnega vikenda sva se s Smotkom in Luno, seveda, odpravila na Pokljuko. Ker sva šla iz Ljubljane šele opoldne (prej sta ona dva bila še na Šmarni gori), sva iskala destinacijo, kjer bova v eno smer hodila eno uro, da bova hodila še po soncu, da ne bo preveč strmo in da bova na primerni višini, torej nad meglo. In tako sem se spomnila na Pokljuko oz. na Uskovnico, kamor smo šli že sto let nazaj z vrtcem in kasneje še z osnovno šolo (no, tu smo sicer šli še dol v dolino, do Studorja) - torej je zadostovala kriteriju, da je izlet "lahkoten" :o)

Megla se je umaknila šele pri Bledu! In ko sva se končno dvignila nad vse ovinke, so se prikazale smreke na levi in desni in že sem razlagala Smotkotu, kako smo se pa mi tukaj in tam pa še tam z vrtcem igrali to in ono in kaj smo počeli. Na Pokljuki je bilo vedno fajn, enkrat smo celo videli lisičko za Šport hotelom. Odpeljala sva se do Rudnega polja, vmes je na cesti celo drselo zaradi zmrzali in sem in tja se je svetil kak kupček snega. Ahhh! Na Rudnem polju očitno nisem bila že zelo dolgo, ker sem ves kompleks jasno videla prvič. Najprej sva se ustavila na kavi oz. čaju in se šele okrog dveh odpravila proti Uskovnici.

Na poti sva srečala mrtvo lisičko. Booooga. Prav lepa je bila. Planincev oz. sprehajalcev je bilo ob tej uri že precej malo, če pa že, pa so večinoma hodili nazaj proti Pokljuki. Na Uskovnici sva občudovala oranžne macesne in meglice pred južnimi bohinjskimi gorami. Po testiranju novega dodatka za fotoaparat sva se ob zahajajočem soncu počasi le odpravila nazaj do Rudnega polja, na pozno kosilo. Po kosilu pa že v čisti temi proti Ljubljani. Lep izlet je bil.

Pod najljubšim drevesom

2011-11-11T10:22:00.000+01:00

To je moje najljubše drevo v Tivoliju. Jeseni je še posebej lepo. Letos bi skoraj zamudila njegove najlepše barve.

Angina

2011-11-09T11:55:00.004+01:00

Po včerajšnjem 7-urnem obisku urgence vol. 2 v zadnjih 4 dneh sem "bogatejša" za tale kupček zdravil:

Z njimi se lahko nagradim vsakih 6, 8, 12 oz. 24 ur. :o( Angina še zdaleč ni fina. Še manj fina je, če zaradi nje nagaja tudi srce. Upam, da je danes, po desetih dozah, antibiotik končno začel prijemat, ker ne morem več. Pa moram počivati še vsaj šest dni. Trebušne mišice bodo kmalu trde kot kamen od toliko kašljanja. Edina pozitivna stvar včeraj so tablete za srce v obliki srčkov :o) Iiii!

Neverjetno

2011-11-05T12:46:00.004+01:00

Prehlad z Dobrača se je naselil pri meni za tri tedne. Sita sem že vsega! Najprej smrkanje, nato kašljanje, včeraj zvečer pa je prišel v vseh svoji veličini in lepoti skupaj z nadbolečim grlom in vročino. Sicer ne preveč visoko vročino, ampak prav takšno, ki mene najbolj utrudi. Šele sedaj sem kolikor toliko pri močeh, da sem si v posteljo navlekla laptop in surfam v leže. Smotko, Mali in Luna pa so nekje zunaj. Pa take dobre plane smo imeli za vikend :o( Tale jesen mi res ni naklonjena.

Aja, za lažjo predstavo. Ko jaz zbolim, se neskončno smilim sama sebi in sem nekako podobna tistemu, kar pravijo, da doleti moške, kadar so bolni :o)

Tako se dela to, tako zelo trdo

2011-11-02T07:16:00.004+01:00

V nedeljo zvečer sva se zvečer vseeno odpeljala proti Kopru. Izbirala sva namreč med kinom in Siddharto. Če bi v kinu predvajali kak pameten film, bi ostala v Ljubljani. Pa me ni noben opis prepričal, tako da je vseeno zmagal Koper. Tam sva bila povsem prezgodaj in skupaj s petnajstletniki čakala na začetek koncerta v šotoru pred Bonifiko. Okrog pol desetih se je na odru pojavila predskupina. Ne se hecat!

Stala sva praktično pod odrom, kar ... ne vem, me ni navdušilo. In predskupina se ni spokala dol z odra vse do enajstih, ko sem še komaj gledala (prestavljanje ure in to). Potem pa se je začela gneča, šotor se je napolnil do zadnjega kotička, puncam pa se je čisto zmešalo in so se rinile kot zmešane, predvsem s tiščanjem pesti v hrbet. No, fantje niso bili nič boljši, saj so se prerivali med seboj, da sva samo še čakala, kdaj bo pol ljudi padlo po tleh. No ja, tako je najbrž vedno v prvih vrstah, a ne. Ampak to ni zame. Dve uri sva nato reees uživala v zadnjem delu šotora in bilo je super. Sicer povsem enak nabor in vrstni red pesmi kot v Kamniku, tako da temu dajem en manjši minus. Lahko bi zaigrali več novih pesmi. Med zadnjo, Vojno idej, sva se že peljala domov.

Do Ljubljane sem bila celo pot budna, kar je zame velik napredek. Sicer bi si Smotko najbrž želel, da bi spala, ker sem mu, rahlo hripava in z delno izgubo sluha zaradi bližine zvočnikov, prepevala vso pot :o) V ponedeljek je sledilo zgodnje vstajanje, saj sva se šla s prijatelji gužvat v Ikeo, tako kot 3/4 preostale Slovenije. Še nikoli nisem videla take gneče. No, ampak izlet v Avstrijo je bil uspešen - naročila sva kavč in kupila krožnike :o)

Idrija

2011-10-29T14:44:00.006+02:00

Na deževen dan konec julija sva s teto šli v Idrijo, na obisk k sorodnikom in na snemanje materiala za očijev filmček. In ker danes zunaj dežuje, je ravno pravi čas, da objavim končno slike.

V gradu je bila tudi razstava oblek s čipko. Vmes sta (bili) tudi kreaciji našega sorodnika. :o)

Tale lepotička je bila pa pod spalničnim oknom očijeve tete:

Spremembe

2011-10-27T23:06:00.003+02:00

V stanovanju ni več talnih oblog. Od včeraj ni tudi dveh sten. Ene sedem, osem ta velikih črnih vreč čaka na odvoz na deponijo. Ploščice so KONČNO izbrane. Stvar, za katero sva bila neštetokrat v trgovini. Za kavč se še odločava, pa sva bila že praktično odločena - že dvakrat. Še celo na Facebooku so glasovali, katerega naj izbereva. No, naslednji teden greva pogledat še enega, ko ga končno dostavijo v salon, čeprav se oglašujejo, da naj bi ga imeli tam že od včeraj :o)

Imam resno pomanjkanje ustvarjanja. Tako hudo, da je že izbiranje pohištva, ki mi je še prejšnji teden načenjalo razpoloženje, spet postalo strašno zanimivo. No, saj tako je vedno, kadar se moram učit (prvi kolokvij od desetih je že za mano), tako da to ni neka strašna sprememba. :) Jutri mi na srečo odpadejo predavanja, tako da bo stroj brnel celo dopoldne, juhu! Čisto sem že padla notri v praznično razpoloženje in že razmišljam o darilih, voščilnicah in kdaj bom vse to izdelala. Ideje o biznisu so tudi že skoraj izpiljene, še par popravkov in dodatkov, pa bo.

In resnično upam, da nas čakajo v prihodnjih dneh kaj lepše novice. Ne spomnim se, kdaj je bilo nazadnje toliko novic o smrti (nam) znanih ljudi. Pred dvema tednoma se je poslovil profesor s faksa, pri katerem sem imela zelo zanimiv predmet v drugem letniku. Nikoli si ne bi mislila, da je star toliko, kot je bil. Na žalost pa se je poslovil tudi eden od igralcev v mojem filmčku za očija.

Noč čarovnic bo po veliko, veliko letih to leto šla mimo mene. Letos je ne bomo "praznovali" s prijatelji, saj nihče nima časa. Zadnjih par let smo se dobivali pri nas doma, letos pa mi to enostavno ne znese. In ker nas je v družbi deset, mislim, da ni ravno nujno, da sem vedno jaz tista, ki nas spravi na kup. Seveda sem malo žalostna, a najbrž tako že mora biti. Kljub vsemu pa upam, da naše prijateljstvo ne bo zamiralo s takšno svetlobno hitrostjo, kot se to dogaja zadnjih nekaj mesecev. Ni mi všeč!

Zdaj pa grem še malo v svoj ustvarjalni kotiček. Za spremembo :o)

Dobrač

2011-10-16T09:05:00.009+02:00

Dobrač smo opazovali vsakič, ko smo šli v Avstrijo in študirali, če je tam tudi smučišče, glede na to, da se vidi zasnežena "proga". No, smučišča tam zagotovo ni, pač pa je zelo lepo urejena Villacher Alpenstraße - cesta, ki te za 13€ pripelje na 1732 metrov nad morjem, vmes pa se lahko ustaviš še na desetih parkiriščih, kjer je razgledna ploščad ali kaka druga znamenitsot (rdeča stena, kamni, alpski vrt, spominki ...). Kakorkoli, da bi se povzpela na Dobrač sva "sanjala" že kaki dve leti, pa ga nikoli še nisva izbrala za cilj - do včeraj. V Beljak sva šla v pohitšvene trgovine in da ne izgubiva celega dneva spet samo za to, sva se odločila, da bova vse skupaj združila z izletom.

Iz Ljubljane sva šla za hribe precej pozno, okrog desetih, ampak v tem mrzlem, a sončnem dnevu, ni bilo prav nič prepozno. Navzgor sva se celo izognila gneči, ki me je navdzol kar malo motila. Ne maram gneče v hribih. Že na parkirišču sem našla sneg in pohod se je lahko začel še bolj super :o) Cesta do vrha pa je res izjemno urejena, pri nas ne vem, če imamo kako tako cesto. Na razglediščih se nisva ustavljala, sva rekla, da bova to prihranila za pot navzdol.

Takoj ob začetku poti na 1733m je res super otroško igrišče, zelo lepo urejeno in igrala zgledajo prav kul. Pot do vrha je skoz speljana po široki peščeni cesti, ob kateri je postavljenih 179 tablic, da veš, koliko je še do vrha. Luno sem najprej spustila, ker ni bilo gneče in ker ni bilo videt, da bi kam lahko ušla. Napaka. Po parih metrih je nekaj zavohala in sem jo hitro nazaj pripela, par metrov naprej pa smo na naprotnem bregu opazila celo čredo srn ali gamsov, se ni videlo s te razdalje.

Navzgor sva hodila uro in dvajset minut, po markacijah na tablah je 90 minut, na hribi.net pa ura petnajst. Oddajnik ORF-a zagledaš razmeroma hitro in si misliš, da je do vrha še čisto malo. Ampak temu seveda ni tako :o) Zadnji trije ovinki se vlečejo in pot je tam prav najmanj zanimiva. Stolp je ogromen :o)

Osojsko jezero (Ossiacher See)

Baško jezero (Faaker See)

Poleg stolpa stoji nova gorska koča, v katero lahko vstopijo tudi kužki. Nad kočo pa se dviga še zadnjih par metrov do vrha - na levo do nemške cerkvice, na desno do vrha na 2166 metrih, tik pod njim pa stoji najvišje ležeča slovenska cerkvica. Zadnjih 5 metrov poti do vrha poteka po grebenu in to RES ni zame. Na vrhu sem kar sedela na tleh in gledala tja dol v Ziljsko dolino, nazaj v Dravsko se raje sploh nisem obračala in po grebenu sem šla s skorajda zaprtimi očmi. Pa je pot tam še vedno primerno široka, samo moj strah pred višino očitno še ni šel rakom žvižgat. :o)

Da pa je bil dan prav zares popoln, pa je posrkbel sneg in vonj po zimi. Pes je užival, jaz pa tudi.

Za piko na i pa so poskrbeli božično-novoletni okraski v Lutzu in Kiki. Komaj čakam! :o)

Presenečenje uspelo!

2011-10-10T22:41:00.004+02:00

V soboto smo imeli "zabavo presenečenja" za očijev 60. rojstni dan. Ker zna tako dobro izklopit svoje štiri ženske, ni ves čas nič posumil. V petek je menda razmišljal še, kako dobro se je izognil praznovanju rojstnega dne. :o)

Starša sta že v petek odšla na Dolenjsko, k babici in dedku, v soboto opoldne pa smo ga presenetili. Zjutraj seveda ni šlo brez zapletov - vstati mi je uspelo dovolj zgodaj, prav tako peljati ven Luno, iti v knjižnico, pobrati fanta in oddati Luno v varstvo (prvič k Seni!), pobrat darilo pri teti in se odpravit. K sreči je Smotko preveril delovanje projektorja in zvočnika in ugotovil, da nam manjka en kabel. Hm. Ko smo se pripeljali pred Mercator v Dravljah, smo ugotovili, da je Smotko pozabil pri nas torbico z denarnico in gsmji. Fajn, ne? Kakorkoli, z malo več pospeškov na avtocesti smo na zbirno mesto vseeno prispeli pravočasno.

K babici in dedku smo pripeljali v koloni, hupali in na sploh bili glasni in opazni. Tam pa nikogar. V hiši sem našla le babico in dedka, medtem ko smo čakali očija, pa so že vsi prišli na kup. Ko je prišel od sosedov, s(m)o mu zapeli vse najboljše in ga presenetili do konca. Kar ni moral verjeti, da smo vsi zbrani - od Bovčanov, Idrijčank in ostalega sorodstva in seveda prijatelja. Malo smo klepetali, malo jedli in pili, jaz sem prišla na svoj račun s pestvanjem skoraj nečakinje, potem pa smo šli na kosilo na kmečki turizem v sosednji vasi in se zabavali do poznega večera.

Filmček je 100% uspel. Nekateri so bili najprej zgroženi nad dolžino, saj je dolg kar 56 minut, ampak je minil kot bi mignil. Ta vztrajni smo se zabavali do polnoči, še vztrajnejši pa so uživali še uro dlje. Kuži je preživel v varstvu, oči pa je (bil) zadovoljen. Lahko rečem, da smo uživali prav vsi in da si boljšega dne sploh ne bi morali zamisliti. Zdaj bom pa končno lahko objavila slike deževne avgustovske Idrije :o)

Dve super novici

2011-10-05T14:44:00.002+02:00

Dobri, odlični ... kakorkoli že - pozitivni. :o) Na nabiralniku sta od danes naprej najina priimka. In danes sem v referatu prevzela tole potrdilo:

No, ni sicer v generaciji, pač pa v letniku na moji študijski smeri. Ja, spet bom oddajala vlogo za Zoisovo štipendijo, pa čeprav sem to idejo opustila že v prvem letniku faksa. No, menda gre v tretje rado, upam, da res. Rezultati govorijo sami zase, štipendija pa bi mi tudi prišla zelo, zelo prav. Ampak na odgovor bo potrebno čakati do decembra.

Pa ga imamo

2011-10-02T22:08:00.004+02:00

Svoje stanovanje. Z dobrim razgledom nad strehe Ljubljane. Danes sva oba (prijetno?) utrujena od razdiranja pohištva in pripravljanja le-tega na odvoz. No, Smotko je seveda naredil več fizičnega dela, saj je narazen dajal omare že celo sobotno dopoldne, jaz pa sem popoldne prišla tja peš, z Luno, vso dolgo pot od doma do novega doma. Tako da smo spet ali pa še vedno polno zaposleni. Še dobro, da se mi predavanja začnejo šele v torek, da še malo zadiham. In še kaj zašijem.

Rada imam jesen

2011-09-22T22:40:00.006+02:00

~~Ker takoj za njo pride zima. :o)~~ No, tudi zato jo imam rada, seveda. Ampak september je od srednje šole dalje eden od mojih ljubših mesecev. Otrokom se začne šola in je mir dopoldne okrog blokov in v Mostecu in tako dalje. In septembra sva z Luno veliko v Mostecu. Zadnje tri leta pa smo tudi potovali v septembru. 2008 smo bili prvič skupaj v Londonu, 2009 prvič na Škotskem, lani pa sva bila v Bruslju. Letos potovanja ni in jaz sem neskončno začela pogrešat letalo in Otok in tako dalje. Sploh ob zavedanju, da je zdaj za en čas konec potovanj. Za drugo leto zagotovo, jaz sem pa ravno prišla na okus. :o)

Sicer pa je jesen lepa zaradi vseh barv, ki se pojavijo v naravi. Veliko lepša od poletja. Sončna svetloba se "omehča", sem in tja tudi dežuje, kar je sprav čisto dobrodošlo, ampak preveč dežja je dolgčas. Pa jutra v Ljubljani zopet postanejo meglena, kar je tudi priročen izgovor za sitnobo in lenost :o) No, oktobra pa že ne maram, ker moram nazaj na faks! :o) Grozno se mi še ne gre nazaj, končno sem spet začela malo uživat in je že vsega lepega konec. In tole s stanovanjem se mi že kar malo vleče, pa čeprav se praktično odvija s svetlobno hitrostjo. Lažje bo, ko dobimo ključe v roke. In vse manj časa bo za karkoli, kar rada počnem. Včeraj sem si vpisala urnik v planer. Groza! :o( No ja, "samo" do konca januarja potrpim, potem pa spet začnem uživat.

Vsakega septembra tudi začnem razmišljat o novoletnih darilih. Letos za to še ni bilo časa. In vsako leto septembra tudi že imam kupljeno vsaj kakšno darilo. Letos še nimam nič, "za rezervo" sta v moji škatli dve knjigi in milni mehurčki. Bo treba iskat ideje, poslušat želje in tako dalje.

Ni časa

2011-09-20T01:25:00.003+02:00

Ni časa za pisanje blogov, branje le-teh in nasploh malo več internetnega življenja zadnje dni. Besno pospravljam doma, pečem peciva s hruškami, ker jih je (bilo) treba porabit, spekla sem torto, sestavljala skupaj filmček, vmes sva spet bila v Ikei na merjenju postelj in podobnega, prehodila sem pol ljubljanskih trgovin v iskanju jesenske oblekce - precej neuspešno, do danes, ko sem povsem navadno kupila v H&Mu in jo bom okrasila po svoje. Vmes je bilo še kuhanje kosila in podobno, pa obisk urgence (zvit gleženj, pa ne moj) in tako dalje. Skratka - ni časa. :o)

Oči namreč praznuje 60 let in jutri (no, je že danes) se z mami vračata iz Pariza, tako da ga mora pričakat kakšno presenečenje, kajne? :o)

Živalice in rožice pri babici in dedku

2011-09-14T23:28:00.006+02:00

Tole sem še dolžna od vikenda. V soboto smo pri babici in dedku na Dolenjskem imeli trgatev. Letos je bilo ogromno grozdja. Najraje smo trgali tistega, ki je bil tako velik, da si jih odrezal pet, pa je bilo vedro že skoraj polno :o) No, Smotko in moj oči nad letino nista bila preveč navdušena, saj sta nosila brente :o) A kdo ve, če obstaja za brento kak "slovnično pravilen" izraz? Na Štajerskem menda rečejo puta. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje toliko časa preživela v vinogradu. No, resnici na ljubo, najbrž še nikoli :o) Tokrat sem trgala skoraj ves čas, le na koncu sem šla po kamero, da sem stvari malo dokumentirala, nato pa sem mogla zabavat Luno.

Rožice

(Obuti) mački

Prebujanje in poslavljanje dneva na Dolenjskem

2011-09-10T23:24:00.004+02:00

Danes smo pri babici in dedku imeli trgatev. Ker pa smo tja odšli že včeraj, je bila danes moja noč izjemno kratka, saj me je Luna budila skoraj vsako uro, ker se nikakor ni umirila za spanje. Radosti razvajenega psa, ki spi v postelji. Zgodnje bujenje za zajtrk (pasji, jasno) sem izkoristila za fotkanje prebujanja dneva. Odhajali smo, ko se je zvečerilo. Danes tako nalepim samo te fotke, floro&fauno pa v prihodnjih dneh.

5:50

6:09

6:15

Nazaj iz gozda, 6:27

6:29

Sončni vzhod, 6:33

Lahko noč :) 6:52

17:11

19:46

Lahko noč, Dolenjska!

Iščemo stanovanje

2011-09-06T16:17:00.003+02:00

Morda pa tako najdemo koga, ki (še) ne oglašuje prek interneta. Torej, v Ljubljani iščemo 2- do 2,5-sobno stanovanje (več kot 55 kvadratov), najraje v Šiški ali za Bežigradom, eventuelno še Dravlje in Koseze (vendar ne sredi Brilejeve ali v terasastih blokih), pritličje oz. blok z dvigalom. Cenovno smo precej omejeni, gledamo ponudbe do 120.000€ (oglaševane, z možnostjo dogovora). NUJNO pa mora bit vpisan v zemljiško knjigo.

Če kdo ve za kaj primernega, se priporočam. ribicateja@gmail.com

Po Ljubljani

2011-08-27T21:48:00.006+02:00

V zadnjih štirinajstih dneh se bolj ali manj aktivno sprehajamo po Ljubljani in njeni okolici. Začelo se je s Šmarno goro, kamor je Smotko hodil sam, potem pa se je nadaljevalo z Jakobom in Krvavcem, kamor sva šla skupaj, nato pa še malo Rožnika in Šmarne gore - slednjo še vedno obiskuje sam oz. v družbi Lune. Zame je v tej vročini to čisto preveč naporen podvig. In ker sem se Rožnika po dveh zaporednih dneh naveličala, na Šmarno goro nisem hotela, Smotko pa ne na Jakoba, češ da brezveze zgubljamo čas z vožnjo, smo šli še na Golovec. Ob 18.30 je bilo še vedno neznansko vroče, tudi v gozdu, a je bilo v njem vseeno za odtenek bolje.

V tej vročini sem po gozdnih poteh hodila še posebej neusklajena :o) Najbolj fajn so kratke in zračne oblekce, ampak zaradi hoje v hrib oz. predvsem zgleda za malega (v sredo dopoldne sem goljufala in s prijateljico šla na Rožnik v japankah) je potrebno obuti superge. Zadnjih par dni pa kar naprej občudujem svoje slivove nohte na rokah :o) Na rokah jih res redko nalakiram, ker se mi ne ljubi kaj preveč ubadat s tem dan za dnem.

nova moda

Po slabi uri sprehajanja po Golovcu smo bili že skoraj nazaj pri avtu in sonce je končno začelo zahajat, kar je obljubljalo vsaj kako stopinjo manj.

En lep, sončen dan, se moram odpravit na turistični sprehod po Ljubljani. V zadnjem času je postala resnično lepa in pravzaprav nimam nobenih pravih dobrih fotk Ljubljane. Zdaj je bilo preveč vroče, sploh v samem centru, kjer je sam beton. Sicer pa se dogaja polno reči - otrok okrog mene te dni ne manjka, prav tako ne šivanja torbic, peka torte in podobne reči. Kar pa me najbolj veseli zadnje dni je to, da je Luna postala neskončno priden kuža na sprehodih in je zato lahko na neobljudenih mestih veliko spuščena. V pripravi je tudi čisto moj logotip za moje ustvarjanje. Upam, da se bo tudi to premaknilo na višjo raven. Za konec pa še tole - pazite, kaj si želite. Lahko se uresniči prej, kot ste si to želeli. :o)

600

2011-08-24T19:34:00.004+02:00

Sicer sem imela v glavi strašne načrte, kaj bo v tej objavi pisalo, medtem ko sem pisala o Walesu, pa se je od takrat zgodilo nešteto zanimivih reči in sem že pozabila. Malo sem zavlačevala z objavo, da bo vsaj na lep datum objavljena, če bo že dokaj brez vsebine :o)

Torej, 600. objavo objavljam na dan najine obletnice. :o) In na dan mojega polovičnega rojstnega dne! Vse najboljše za me za 22 in pol in za najinih nekaj let! :o)

Anglija in Wales, 11. in 12. dan

2011-08-18T22:58:00.007+02:00

Pravzaprav bi bil lahko naslov objave Nizozemska in Nemčija, 11. in 12. dan potovanja. Ampak da bo vse v stilu, nadaljujem tam, kjer sem ostala. :o)

Torej, v četrtek sem se zbudila že nekaj minut pred 8. zjutraj (po angleškem času nekaj pred 7., ojoj) in nisem mogla zaspat nazaj. Pa sem vstala, pojedla, se oblekla in šla na sprehod po mestecu ... UAU! Srečala sem dva človeka, ki sta me rahlo čudno gledala. Sicer pa je bilo mrzlo, oblačno in vetrovno jutro. Je pa to najlepše urejeno mestece, kar sem jih kdaj videla. TEMU se reče urejene hiše. Vrtički so vsi lepo urejeni, največkrat so na dovozih kamni oz. pesek, nekaj grmičkov ali okrasnih loncev. Okna v pritličju hiš oz. v dnevnih sobah so velika in preprosto urejena. Zavese oz. roloji so beli ali bež in vsi vmesni odtenki. Na okenskih policah imajo vse po dvoje - ali dve vazi, dva srčka, dva kipca, dve roži ipd. Na nekaterih oknih visijo bele veje, z njih dol pa bingljajo kiči stvari v belem, lesu in srebrni (rosfrej, pravim jaz). Nekateri imajo še ogromne lovilce sanj ali pa metulje. Pri nekaterih hišah se bohotijo neznansko veliki in polni grmi belih hortenzij. Res je vse v stilu. Kasneje zvemo, da je vse po dvoje zato, ker v paru prinaša srečo. Moje okno v dnevni sobi bo tudi tako spedenano, ko ga bom imela. :o)

Ob 8:55 se vrnem nazaj v sobo in fanta še kar spita. Počasi ju vržem pokonci, ob 10. pa že gremo iz hotela. Med zajtrkom nas obišče črna muca, ki ji damo za jest malo paštete, nad katero ni navdušena (morda se spet zgleduje po Malemu, tako kot galeb), ampak na vsak način hoče notri. Za par minutk jo spustimo, ampak jo kaj kmalu pospremim ven, ker se sprehaja naokrog z nekam čudno dvignjenim repom. Pa še po mojih čevljih je praskala, to se pa ne sme! :o)

Gremo en krog po Schinveldu, še Smotko je oblekel dolge rokave čez kratke, kar pomeni, da je res hladno :o) Nato se zapeljemo še do Kerkradeja, da zapravimo čas do 13. ure, ko bo v Schinveldu sejem. Zaradi sejma smo pravzaprav podaljšali naše potovanje za en dan in rezervirali prenočišče še v Nemčiji. Na sejmih na Nizozemskem namreč prodajajo na tone blaga po smešno nizkih cenah oz. bom raje rekla po zelo ugodnih cenah - od 3 do 7€ na meter! Samo babušk sem videla vsaj 5 vzorcev, pri nas jih pa skoraj ne dobiš. Čez Kerkrade (to mesto smo enostavno morali videti, hehe) se samo zapeljemo in se odpeljemo še do Sittarda, vse to je oddaljeno po približno 20 km eden od drugega. V Sittardu parkiramo v centru mesta in zavijem v eno kiči trgovinico z vsem možnimv stilu Butlersa pri nas, recimo. Potem gremo še v par trgovinic malo pofirbcat, pet do enih pa najdemo tržnico. Ki so jo pospravljali!!! Aaaaa! Če bi to vedela, ne bi stopila niti v eno trgovino in bi šla direktno po blago. Tolažim se s tem, da saj bo v Schinveldu sejem zdaj in Smotko je rekel, da gredo ziher ti prodajalci tja. No, naša predvidevanja so bila hudo napačna. Tržnica je bila v Sittard zjutraj, torej do 13h, v Schinveldu pa popoldne, od 13-17. ure. Ampak Schinveld je majhno mestece, pravzaprav vas, v kateri imajo le stojnico s cvrtjem, kruhom, rožami in sadjem tere zelenjavo :o( Tako sem tudi na Nizozemskem ostala brez blaga. Razočaranje je bilo neznansko.
Schinveld

Kerkrade

Sittard

Odpeljemo se proti Böblingenu pri Stuttgartu, zunaj rosi in precej piha. Vožnja mineva med gledanjem neskončnih kolon na drugi strani avtoceste in sunkih vetra. V nasprotno smer je zaradi prevrnjene prikolice nastala kar 16km kolona. Za kosilo se ustavimo nekje na poti v Burger Kingu, kjer gospodična ne zna angleško. Še dobro, da vsaj jaz razumem nemško. Smotko se pritožuje nad večjo porabo bencina zaradi vetra, zunaj se topli, imamo sonce.

Ren

Ob 19h končno prispemo v štirizvezdični hotel. Pregledamo dolgočasne TV programe, povečerjamo in gledamo slike, se navdušeno stuširamo v odlično opremljeni kopalnici in nato čakava, da Mali zaspi. Kot da bi vedel, da imava nekaj za bregom, to seveda traja neskončno dolgo. Na koncu se oblečena pretvarjava, da spiva. Nekaj minut pred enajsto mu končno uspe, midva pa za kratek čas skočiva v vežo hotela, kjer odkrijeva bazen in ene tri gospode, ki naju čudno gledajo, in šotor, kjer se očitno odvija strašna zabava. Nato zaseveda prosta računalnika in malo surfava po netu. Navdušena sem nad nemško tipkovnico! :o) Le z @ sem imela malo težav, ker je nikakor nisem našla.

V petek me 7:20 zbudi Smotkov gsm. Najprej sanjam in v sanjah preklinjam tistega, ki mu zvoni telefon, nato pa tistega, ki kliče ob tej uri. Še dobro, da je imel telefon na glas in da me je sestra lahko priklicala, saj svojega pip zvonenja pač nisem slišala. Sporoči mi, da je izbrani izbirni predmet že zaseden in kaj naj zdaj naredi. Vsa zalimana se napol oblečem in se odpravim v vežo hotela, kjer skoraj eno uro pregldujem butaste urnike za 4. letnik in iščem vsaj en human predmet oz. kombinacijo, ki bi mi ustrezala. Na koncu obupam in izberem Občo stilistiko. Že ime se grozno sliši. Kasneje doma zvem, da je bil vpis odprt že malo čez polnoč in seveda so ob sedmih zjutraj najbolj zaželjeni predmeti že zasedeni. Juhu, počitnice pa take! Samo pri nas se vpisujemo sredi julija (prejšnja leta smo se že konec junija, kar je mnogo boljše).

Ob desetih se po zajtrku in pakiranju odpeljemo proti Ljubljani. Čez 6 ur prispemo domov. Zadnji kilometri so se neskončno vlekli. Mali zadaj kar naprej vzdihuje, da kaj naj dela, ker ima prepoved PSP-ja in risank, ker je v teh dneh pošteno prekoračil dovoljeno in sprejemljivo mejo, zdaj pa se mora malo odvadit :o) Na nemški avtocesti še zadnjič natočimo gorivo, se polulamo in gremo dalje.

Lepo je biti spet doma, k sreči ste uredili malo bolj postopno aklimatiziranje, saj se je shladilo na dobrih dvajset stopnij. Kljub temu diham na škrge, ker je soparno in se težko privajam na drugačno atmosfero. Takoj pogrešam britanski in še bolj nizozemski mraz. 5260 kilometrov krasnega potovanja je za nami. Za en čas imamo vožnje dovolj. :o)

Anglija in Wales, 9. in 10. dan

2011-08-17T23:45:00.010+02:00

Naše potovanje se počasi približuje h koncu. Rahle težave mi dela štetje dni v Angliji in datum prihoda domov. Stroški so že enormni, zato si tozadevno kar želim it domov, po drugi strani pa bi seveda še ostala. Iz Birminghama se ob 10h odpravimo proti Stratford upon Avonu, rojstnemu mestu Williama Shakespeara. Domačini so v jaknah - mraz je. Smotko pravi, da je le oblačno. B'gham je grd in dolgočasen in velik, piše v mojem popotniškem dnevniku :o) Smo pa našli Hollywood in zraven poslušali Siddhartin Hollywood. Občasno se me je Smotko usmilil in mi dovolil eno poslušanje CD-ja, sicer je bilo treba poslušat radio.

Stratford Upon Avon je prijetno, malo mestece, ki ima celo dve trgovini s spominki, tipično kičasti, kot se zanje spodobi. Le praktično vsi spominki so za London in Oxford, kar nas pa ne zanima. Od zunaj si pogledamo Shakespearovo rojstno hišo (vstopnina visoka, itak), jaz se "pocrkljam" z The Nutcrackerjem - celoletno božično trgovino. Ahhh, kako je super - eterična olja z božičnimi vonji, božična glasba, polno kiči okraskov, ki jih itak ne bi kupila, ampak za gledat so pa fajn :o) Še 166 dni je do božiča! (bilo takrat, ko smo bili tam) Tudi risanka Gnomeo and Juliet se dogaja v Stratfordu, Gnomeo se pogovarja s Shakespearovim kipom :o) Oddamo razglednice, ki so čez 2-5 dni že v Sloveniji. Prve že pred nami.

In poteeeeem - LONDON. Navdušenje je enormno, razočaranje nazaj grede še večje. Prav poseben občutek je pripeljati se skozi vsa predmestja, zagledat dvonadstropne avtobuse, znana imena predelov na tablah in končno še podzemno ter iskan predel ter Westfield :o) Smotko dobi željene camperce, jaz pa svojih seveda ne. Odpravimo se na kosilo, potem pa se ločimo in se podamo po trgovinah. V uri in pol nisem kupila nič. Še nikoli nisem šla iz Westfielda brez česarkoli. No, "kupila" sem parkirnino, 5 funtov za slabi dve uri. Je pa garažna hiša fensi. In končno uspem poslikat oglas za Meerkovo toys in Bogdana. A niso luštni? :o) London se mi je za nekaj časa zameril. Po eni strani mi je to kar všeč, ker zdaj sem bila pa res že ogromnokrat tam.

Vrnemo se nazaj, v Thame blizu Oxforda in se čekiramo v hotelu. Preverimo podatke o trgovinah, ki naj bi v Oxfordu prodajali Camper čevlje in že hitimo tja, saj so odprte le do 17.30. GPS nas pripelje direktno do peš cone v center Oxforda, kjer me fanta "vržeta ven iz avta", da lahko najdem trgovino, ki naj bi imela čevlje. Hja, trgovina je bila v stilu Borova. Najdem še Primark, potem pa lahko še cele pol ure zapravljam čas v drugih brez veznih trgovinah, medtem ko se Smotko in Mali z nedelujočim gpsom in v gneči zgubljata po Oxfordu. Mesta si tako ne ogledamo, malo mi je žal za univerzo, ampak takrat smo vsi trije imeli Oxforda več kot dovolj. Gremo še v trgovino po večerjo in zajtrk. Jaz se tja odpravim z namenom zapravit še tistih 20 funtov, ki mi jih je ostalo, ker ne planiramo potovanja v UK v bližnji prihodnosti.

V hotelu smo prej kot običajno, pospravimo avto, večerjamo in spravimo otroka prej v posteljo glede na pozno spanje prejšnji dan in glede na to, da ob 7:20 naslednji dan planiramo odhod proti Doverju.

V sredo me budilka zbudi že ob 6:30, zaradi premalo spanja in prehitrega vstajanja pa za nagrado dobim vrtoglavico, ki popusti šele sredi dneva. Počasi se spakiramo in se odpravimo proti Doverju, zunaj je oblačno in hladno. Peljemo se po delu londonske obvoznice, mimo Gatwicka in Heathrowa. Nekaj minut čez 10. (dve uri pred odhodom) smo čekirani za trajekt in čakamo v liniji. Najprej sledi oblačenje v dolge rokave in dolge hlače ter preobuvanje iz japonk. Nahranimo galeba, ki nato postopa za našim avtom - prepečenca in kosmičev (mojih ekstra sladkih) je bil vesel, maline pa ni maral. :o)

Trajekt pa ... Trajekt je GROZEN! No, če nimaš težav s slabostjo, je menda čisto ok, ampak jaz sem skoraj umrla gor. In s trajektom se voziš dve uri. Zaradi vetra je bilo morje precej vzvalovano, na palubi pa hladno. Kljub temu sem slabost in vrtoglavico najležje predremala zunaj na mrazu, fanta pa sta bila noter, dokler me Mali ni prišel iskat ven, da je menda gor v restavraciji enako kot zunaj. Ah ja .. do bistroja pa je bilo treba priti peš in to še po polkrožnih stopnicah. Tablete proti slabosti žal niso pomagale. Kooooončno se je morje v Dunkerqueju malo umirilo, da sem lahko z Malim reševala njegov delovni zvezek za preganjanje časa. Pa še nasmejalo me je njegovo samostojno reševanje :o) O tem, kak veter je bil, pa je razvidno iz slike, kjer zastava plapola v smeri vožnje namesto nazaj.

15:20 po slovenskem času smo končno na celini, v Franciji. Do hotela na Nizozemskem nas loči še 303 kilometrov. Da sem prava Biserka (kot bi rekle punce na našem forumu), ugotovim, ko prestavljam evre nazaj v denarnico in najdem še pet funtov. Pa tako sem se jih trudila zapravit!

Vožnja po Belgiji je precej dolgočasna, ker občasno dežuje je vse sivo, ravno in pusto. Ustavimo se v Genku, kjer si ogledamo hram kulturnih znamenitosti posebnega pomena. :o) Kulturne znamentisoti so namreč pivo po B. :o) Jemo v Quicku, ki nam je bil nekako najmanj všeč od hitre prehrane, morda zato, ker je najdražji? Iz Slovenije mi poročajo o vročini, sopari in podobnem, jaz pa njim nazaj sporočam, da imamo 15 stopinj, veter in dež.

Na Nizozemsko prispemo 20 minut čez 19. Smotko je iskal bencinsko črpalko po Belgiji, od zadnje v Belgiji in do prve na Nizozemskem je bilo skoraj 160 km! K sreči smo imeli goriva še dovolj, pa še na Nizozemskem je bilo cenejše. Ampak sicer prav zoprna zadeva, če ti recimo zagori rezerva tik po bencinski črpalki. Na Nizozemskem smo spali v bungalov parku v Schinveldu. Naša soba je bila v okroglem bungalovu, spoznali pa smo tudi prijetno črno domačinko - rahlo divjo muco, ki nas je skoz zasledovala :o) Vsakih 15 minut me je sicer ustrašil osvežilec zraka, ki je pršil na steni. Ob pakiranju v postelje pa ugotovimo, da smo zgubili pižamo od malega. :o( Pa imam dve stvari, zaradi katerih se (preveč) sekiram - čevlje in pižamo. O čevljih in obsedenosti bo še sledila kaka objava na blogu :P

V hiški so topli radiatorji, iz drugih hišk pa se kadi. :o) Lahko noč!

Anglija in Wales, 7. in 8. dan

2011-08-16T21:53:00.013+02:00

Spet smo dlje spali oz. se počasi pripravljali na odhod. Nekaj pred 11. smo se odpeljali do nekaj minut oddaljenega Greenwood Forest Parka. Vstopnina je seveda visoka. Najprej smo streljali z lokom, midva z malim neuspešno (meni se je celo uspelo udarit z elastiko), tako da je Smotko branil družinsko čast :o) Potem smo šli na strašno grozni vlakec, za katerega je Mali potem ugotovil, da je super, pa naprej na hišice na drevesu, povezane s tobogani, pa po labirintu, na neka kolesa, po bosonogi potki skozi gozd in tako dalje. Po dveh urah smo imeli parka dovolj in se odpeljali nazaj do hotela v Burger King, kjer je Mali zmazal kar cel sendvič (velik) in nekaj pomfrija. Ponavadi se v Ljubljani "pregovarjamo", koliko Happy meala lahko pusti :o) Po soncu v parku in težkem kosilu smo si privoščili počitek do 15h.

Po počitku smo šli še do Tesca v Bangorju, po kruh, ki smo ga pozabili kupit, kar sem se k sreči spomnila na blagajni :o) Seveda smo morali kupit še Ben & Jerry's sladoled, ki ga vsi tako hvalijo (om, nom, nom).

Po ekstremnem povišanju sladkorja v krvi pa smo se le odpeljali na otoček kraljevih golobčkov - Isle of Anglesey. Na otok smo se pripeljali po mostu Brittania. Prvi cilj je bilo mestece Holyhead na koncu otočka, kjer v Tescu menda nakupuje princ William. Mladoporočencev žal nismo našli, ker sta bila na obisku v Ameriki. Mislim, tolikokrat sem že bila v Londonu in drugod, pa še nikoli nisem videla nobenega slavnega. Brezveze. Skratka, po dinozavrskem mestecu smo naredili en krog, luštno mesto, največja atrakcija je most čez morje. Mislim, da bi v Holyheadu lahko imela dober fotografski biznis, saj so fotke, ki oglašujejo fotografiranje porok rahlo, hm, grozne. :o)

Nazaj grede smo se zapeljali še do RAF Valley, kamor princ William hodi v službo. Pogled nazaj, proti celini, je bil fantastičen. Ravna, široka cesta (avtocesta), na obeh straneh travniki, naravnost pa gore.

Po prebiranju prispevka na Via Michelinu (še dobro, da sem ga našla, da sem lahko splanirala izlet, hehe) je bila nujna postaja še Llanddwyn Bay, na katerega naj bi gledala hiša W&K :o) Zaliv je res, res lep, našli pa smo tudi meni najlepši kotiček Walesa - otoček Llanddwyn, ki je ob plimi otok, ob oseki pa dostopen s plaže. Ker je spet pihalo, se nismo kopali, pa še morje je bilo zelo mrzlo. Ko smo mi prišli na plažo okrog šestih popoldne, so drugi že odhajali. Še bolj fino. Po morju smo se odpravili vse do koncaaaa zaliva do otočka in po celem otočku, na katerem so nam (kako bedno) crknile vse baterije v obeh fotoaparatih. In ko v eosu enkrat crkne, se ne prižge več, rezervna pa je ostala v hotelu. AA baterije sem po segrevanju še uspela obuditi za par posnetkov brez zooma. Še dobro, ker je bilo res, res lepo. :o) Po zalivu in otočku smo hodili kar dve uri in pol, ob 21. uri smo tako utrujeni končno prišli nazaj do hotela.

Menai Bridge

Poskusite prebrat napis "Services" po valižansko :o)

V ponedeljek smo pakirali in zapuščali Wales. Ob pol dvanajstih smo se odpeljali proti Colwyn Bayu, kjer smo parkirali pri shopping centru in kupili še preostale razglednice in znamke. Pošta je bila kar v Sparovi trgovini. Promenada je bila prazna, plaža polna nečesa zelenega, morje spet miljon metrov daleč, mostovi in hišice pa rahlo razpadajoči. Smo se pa do sem pripeljali tudi skozi podvodni tunel :o) Odpeljemo se še do Rhyla v TIC, ker iščemo magnetke, ki jih tudi tam nismo našli. Plaža spet enaka kot drugod, ampak se ne kopamo, saj je ob morju in v senci še vedno mrzlo, na soncu v zavetrju pa vroče. Naslednji postanek je bil Rhuddlan Castle, kjer spet ni bilo magnetkov, ki smo jih na koncu kupili na nekem počivališču. Pogrešamo bolj pestro ponudbo ali vsaj ponudbo spominkov iz Walesa. Praktično jih nismo nikjer zasledili, če pa že, ni bilo pa nič posebnega.

Pa smo nazaj v Angliji. Popoldne prispemo v Birmingham, ki me nikakor ni mogel navdušit. Videli smo sicer le obrobje, ki ni niti malo privlačno, ampak me je velikost mesta in umazanost odvračala od podrobnejšega ogleda, še najbolj pa drenjanje po cestah v centru in plačevanje parkirnine :o) Tako smo se odpravili le na kosilo n v nekaj trgovin, nato pa skoraj do 23h čakali osebje hotela, da nam dostavi odejo za malega, saj je ni bilo v sobi.

P.s.: V prejšnji objavi sem dodala nekaj slik, ki so pomotoma izginile s seznama za objavo.

Anglija in Wales, 5. in 6. dan

2011-08-13T11:07:00.014+02:00

Je že petek! Za dobro jutro se jaz ukvarjam s sestavljanjem urnika za 4. letnik - radosti FDV-ja in poznega vpisa letos. :o( Ob pol enajstih, ko se končno odpravimo iz hotela, pa spet spoznamo, kaj pomeni heavy rain shower po njihovih napovedih, saj smo v treh metrih do avta povsem mokri. Ker je vreme kislo, gremo v en retail park, nato pa proti Pembroku.

Cardiff

Ustavimo se v Llaneliju spet v coni trgovin in podobnega. Medtem, ko fanta jesta, se jaz sprehodim po trgovinah, kjer ni bilo nič kaj pretirano pametnega, nato pa še natočimo bencin in gremo naprej.

Iščemo Cefn Sidan Beach v Pembreyu, ki na brezplačnih letakih in prospektih zgleda všečno. Po samo enem obračanju avta jo tudi najdemo, najdemo pa tudi strica, ki zaračuna 5 funtov za parkirnino. Plaža je praktično prazna, sam park pa tudi nima kaj dosti obiskovalcev. Sicer je znotraj parka še golf igrišče, pa otroško igrišče, pa prostori za piknik in šotore in podobno. Plaža je neskončna, veter na njej pa tudi. Ko zmečemo pesek ven iz oči, se odpravimo proti morju. Polno je školjk in meduz. Dobro prevetreni se po kaki uri vrnemo do avta okrog 17. ure, do hotela pa nas čaka še 72 kilometrov. Vasice, skozi katere se peljemo, so luštne in lepo urejene. Swansea izpustimo, bo ostala za drugič.

Spimo v Pembroke Docku, kjer brez težav najdemo naš Travelodge in sobo s pogledom na krožno križišče, sredi katerega stoji hišica. Čemu ali komu je namenjena, se nam ne sanja. :o) Mali vzame skiro, midva pa greva peš in se sprehodimo do trgovine po kruh, mleko in ostalo. S Smotkotom gledava hiše, ki so vse enake, in se pogovarjava, da je tu najbrž težko biti zelo pijan, ker imaš težave z iskanjem hiše. In da bi stanovalce teh mestec v Sloveniji najbrž kap od raznolikosti hiš in fasad.

Ogledamo si še mestece Pembroke, ki stoji na hribčku nad reko. Ker je vse že zaprto, si seveda vse ogledamo le od zunaj. Ko na reki zagledamo floto labodov, se odpravimo okrog gradu nazaj do avta na drugo stran hribčka, saj že dva dni s seboj vozimo star kruh, ki bo kot nalašč za tele ptiče. Prestavimo še avto, potem pa nahranimo lačna usta :o)

Večer fanta zaključita z nogometom na travniku blizu hotela.

Dobro jutro, sobota! Današnji cilj je rt St.David's, najbolj zahodna točka Walesa in plaža v bližini, nato pa 4-urna vožnja pod vznožje najvišje gore v Walesu oz. do Bangorja. Na poti do St. David'sa se ustavimo na plaži Newgale, ki jo najdemo ob poti, v zavetrju je prijetno toplo, tako da danes se pa bomo kopali, ne? Z malim se pogumno preoblečeva v kopalke in gremo čez nasip na plažo. Akhem, rahlo mrzlo je. Termometer se je ustavil nekje pri 17°C, dodan pa je seveda stalni zahodni veter. Na dooooolgi peščeni plaži zagledamo deskarje, kužke in nekaj sprehajalcev, pa ena dva pogumna domačina, ki se kar sredi plaže preoblačita v kopalke. Zberem ves pogum tega sveta in se pridružim malemu v valovih, polnih mivke in spužvastih morskih rastlin (o bljak, kako tega ne maram), meduzam in podobnemu. Pogum zdrži le do sredine trebuha, plavat se tako ali tako ne da, pa še to, da se ne vidi dna, mi ni preveč všeč. Mali vztraja še kakih 15 minut v tej ledeni vodi, se meče v valove in jih preskakuje. Medtem smo zunaj morali dvakrat prestavljati naše stvari, ker se plima dviga z neverjetno hitrostjo. Ko smo preoblečena in suha, začnemo animirat dva psa, ki se igrata na plaži. Eden stalno prinaša palčko, Marley pa kamne. Marley je namreč domačin na plaži, ki ima okrog vratu plastificiran napis, da naj mu ne mečemo kamnov, ker mu lomijo zobe. Piše še, da ni izgubljen, da je lastnik nekje blizu in da bo sam prišel domov, ko opravi s svojo rutino. No, Marley očitno nima rad teh podatkov, ker vztrajno prinaša kamne.

V St. David'su obiščemo info center in se sprehodimo še do katedrale, ki je res veličastna. Za fotografiranje notranjosti je potrebno plačati 1.50 funta, kar jaz opazim, Smotko pa ne. Komentiram, da potem pa že ne bomo slikali, pa Smotko pravi, da bo on. Ja, čez dve minuti pride v trgovinico v katedrali (!!!) s stricem, ki zahteva plačilo. :o)

Nato sledi 4-urna vožnja do Snowdonia National Park oz. Bangorja. V Aberystwythu pojemo kosilo, nato pa gremo naprej po nekih zakotnih ovinkastih cestah tja med hribe. Se še spomnite, da do zadnjega nismo vedeli, ali gremo z našim avtom ali ne? No, na najbolj ozki in ovinkasti in vzpenjajoči cesti je avto spet začel pokat. Juhu! Ko končno pridemo ven iz hribov, v Caernarfon, avto ropota še spredaj. Za nameček se pripeljemo pred Asdo, ki je bila do 11. julija zaprta. Mi pa smo nujno rabili kruh oz. nekaj za večerjo. Na srečo je bil 300 m naprej Morrisons, kjer smo dobili želeno, tudi filme za fotoaparat (SD kartice). In pivo! :o)

Do hotela nas nato loči le še 15 minut vožnje, hotel pa seveda stoji na počivališču ob avtocesti. Sobo nam dodelijo v prvem nadtropju, kar ni preveč zabavno, saj v sobo znosimo vso prtljago, ki jo imamo s seboj, da lahko preložimo stvari. Nikoli nismo namreč vsega jemali ven, pač pa le potovalko z menjavanjem garderobe, hrano in igrače, zdaj pa je bilo treba varno spakirat pivo. Fanta na travniku za hotelom preizkusita zgodnje rojstnodnevno darilo za malega - nogometne gole :o) Tokrat v tem hotelu ostanemo dve noči, kar po vsakodnevnem seljenju prav paše. Ker smo že malo utrujeni in ker nas skrbi avto, se odločimo, da bo vikend bolj ležeren, tako da iz seznama črtamo obisk Snowdona, saj to pomeni spet vožnjo po slabih cestah in pokanje avta + zobata železnica ni ravno poceni.

Anglija in Wales, 3. in 4. dan

2011-08-11T22:56:00.013+02:00

Prvo jutro v Angliji se je začelo precej zgodaj, vsaj za najmlajšega člana odprave (precej zgodaj pomeni 6:55), med našim pakiranjem je zunaj posijalo sonce, potem pa se je spet pooblačilo. Odpeljali smo se proti Eastbournu, kjer smo najprej eno uro preživeli v Tescu - ampak imamo izgovor, ker je zunaj res zelo pihalo in je bilo kar neprijetno :o) Po obisku trgovine pa smo šli na plažo - najpej smo bili na njej sami, potem pa smo srečali še dve pogumni domačinki, ostalih sprehajalcev pa je bilo bolj malo.

Eastbourne

Eastbourne je sicer eno izmed bolj obiskanih letovišč na jugu Anglije, le da tokrat očitno ni bilo nikogar (še), saj so vse otroške atrakcije bile še zaprte, plaže pa prazne. Moje razočaranje glede kopanja v morju ni bilo ta dan nič manjše, saj sem naivno verjela, da se bomo na jugu pa res kopali. Rakec, ki ga vidite na sliki, je končak v kljunu galeba, za katerim je Mali tekal po plaži in vpil: "Ej, dej ga nazaj!" :o)

Zapeljali smo se še do Beachy Heada:

Od tu pa do Seven Sisters - sedem klifov, ki se dvigajo nad razburkanim morjem. Na parkirišči nacionalnega parka Seven Sisters smo srečali Slovence! :o) Ko sem stopila iz avta, mi ni bilo nič jasno, ker je bilo nekaj znanega - ljubljanska registrska :o) Za parkiranje smo seveda morali plačati, nato pa smo se proti vetru med zajčjimi luknjami podali proti plaži, kjer sva z Malim ležala na plaži, štela valove in se basala s piškoti, Smotko pa se je povzpel še na zadnji hrib oz. na klife. Po počitku je tudi naju "zvlekel" gor in bilo je vredno. :o) Na vrhu hriba je polno napisov, sestavljenih iz kamenčkov. In veter je bil tokrat tudi koristen, saj nam je precej pomagal pri hoji v hrib.

Po treh urah in pol smo prispeli do Stonehenga z vmesnim postankom ob avtocesti za kosilo. Našli smo tudi polno tabel za informacije, ki so se izkazale za plakate ob avtocesti. Ah ja. No, skratka, Stonehenge smo poslikali kar izza ograje, saj za ogled računajo 7.50 gbp. Od tam smo se odpeljali proti Bristolu mimo mesteca Bath, ki je menda najlepše britansko mesto, a si ga nismo ogledali, saj je precej deževalo. Spali smo v hotelu v Cheltenhamu, kar je približno pol ure naprej od Bristola.

Stonehenge

Bath

Naslednji dan smo šli dopoldne v Bristol, v center v shopping. :o) Mali je strokovno ugotovil, da je shopping v Angliji naravna znamenitost. Bo že držalo, ne? :o) Najprej smo šli seveda v 4-nadstropni Primark, nato pa do katedrale, skozi park do St. Nicholas Marketa, kjer sem našla dve luštni trgovinici z ustvarjalnim in šivalnim priborom in podobnimi kul zadevicami - ampak saaaaaaaaj bom to kupovala na Nizozemskem, a ne?

Bristol

Ogledali smo si tudi Bristol ZOO, ki stoji kar sredi samega centra. Ni nas preveč navdušil, vstopnina pa je seveda zelo draga. Na koncu smo imeli smolo, saj se je ulil dež, tako da smo morali spustiti igrišče. Odpeljali smo se proti Cardiffu in si ogledali še Clifton Suspencion Bridge od daleč. Sicer pa ima Bristol zelo zanimivo lego - na eni strani se spušča do pristanišča oz. morja, na drugi strani pa se v terasah dviguje na hrib, pod katerim teče reka in cesta proti Cardiffu.

Most med Anglijo in Walesom

Cardiff

Valižanščina je en čuden jezik. :o)

Cwtsh a chusanau! :o)

Anglija in Wales, 1. in 2. dan

2011-08-10T23:44:00.008+02:00

V ponedeljek, 4. julija, smo se v sončnem in jasnem jutru ob 7.04 podali na pot. Po gpsu nas je čakalo 11 ur vožnje oz. 1090 kilometrov. Na Jesenicah smo dotočili gorivo in se skozi karavanški tunel odpeljali proti Avstriji.

Pot čez Avstrijo je minevala hitro, zopet smo občudovali mogočne gore in s Smotkotom sva ugibala, kje je katero smučišče oz. ledenik. Mali se ni dal motit kaj dosti, saj je bil že zaposlen s PSP-jem in DVD-ji, ki jih je imel neomejeno na voljo. Na poti smo srečevali kamione s super lepimi twingoti, ki so imeli celo rožice na straneh. Iiii! Ampak noben ni hotel dol past. :( Letos smo celo opazili tablo, ki označuje nemško mejo. Kmalu po meji sva s Smotkom zamenjala volan in kot zanalašč smo padli v gnečo - po klancih (predvsem gor) smo tako vozili 10-20 km/h, mene pa je precej bolela noga, saj imam rahle težave z doseganjem sklopke v tem avtu. Po Nemčiji smo obupavali tudi nad tablami, ki so jemale vso energijo - do vseh večjih mest, po katerih smo se orientirali, je bilo po več kot 250 km, ko so se prvič pojavili na tablah.

most čez Ren

Sledila sta še dva počitka ob nemški AC, pri zadnjem smo si privoščili še malo nafte in kosilo v Burger Kingu. Zadnjih 350 kilometrov za ta dan sem v kosu prevozila jaz in as ob 17:55 pripeljala v Belgijo. Kaj naj rečem? Še pomnite najin oktobrski Bruselj? Osvetljena avtocesta, luknje sredi avtoceste, nori vozniki. Nič novega, torej.

Ob avstrijskih, nemških in belgijskih avtocestah ni veleplakatov z oglasi, tako kot jih lahko zasleidmo pri nas. Vsaj ne takšnih, ki bi oglaševali izdelke ali storitve. V prvih dveh državah imajo le takšne za kampanjo o varni vožnji, v Belgiji pa (kako ironično) opozarjajo na kazni za odmetavanje smeti skozi okno.

18:50 prispemo v Liege pred Premiere Class Hotel Liege. Ah ja. Soba je bila majhna, smrdela, da ne omenjam kopalnice. No, smo imeli pa free wi-fi in zastonj parkirišče. Nekaj težav smo imeli tudi z elektronsko ključavnico, saj nam nikakor ni hotela delat, na koncu pa smo za kratek čas ostali kar brez nje. Večerjo smo pojedli na travniku pri trgovini čez cesto, ker se nam je v hotelski sobi resnično gnusilo karkoli dati v usta. Jaz sem hotela še prešpricati tuširanje v tej kopalnici, sestavljeni iz enega kosa, kot v avtodomih. Pa sem zbrala ves pogum tega sveta in se ob stalnem pritoževanju le stuširala. Odsvetujem! :o)

Naslednji dan smo ob 8:15 (v slabi uri oz. 25 minutah od vstajanja) že bili v avtu, pripravljeni na pot. Odločili smo se, da zajtrk kupimo nekje na poti. Trgovino smo sicer našli takoj v Liegu, ampak se je odprla šele ob 9h, zato smo kar odpeljali naprej. Še dobro, da smo odšli tako zgodaj, saj smo na bruseljski obvoznici padli v zastoj in samo za ta del poti porabili več kot eno uro. Ustavili smo se šele v Nieuvpoortu, že na belgijski obali in par minut pred mejo s Francijo. Tam smo našli eno pekarnico, kjer smo za francosko štruco in 4 maslene rogljičke odšteli 5.20€.

Točno opoldne smo se dve uri pred odhodom trajekta že "čekirali" v Dunkerqueju, nato pa žgočem soncu vsak po svoje prebijali čas do odhoda. Jaz sem brala, Smotko ne vem kaj je počel, mali pa se je igral z avtomobilčki pred avtom. Na trajektu smo bili večinoma na palubi, saj je bilo meni notri slabo. Zunaj pa je seveda zelooo pihalo, tako da nam vroče še zdaleč ni bilo. Smotko in mali sta si na trajektu privoščila še kosilo, jaz pa sem se mu z veseljem odpovedala, ker moj želodec ni bil pripravljen na nikakršno hitro pripravljeno hrano. Na trajektu nam je družbo delalo nešteto pikapolonic.

Ob 16:35 po našem oz. 15:35 po angleškem času smo le prispeli v Dover, od koder smo se odpeljali proti Newhavenu. Najprej je sijalo sonce, tako da sem se že veselila kopanja, a bolj kot smo se bližali cilju, bolj je bilo oblačno in na koncu je celo začelo deževati. Tako smo oglede klifov odpovedali in si raje privoščili večer v hotelu v Hellinglyju oz. Eastbournu. Med vožnjo smo videli polno majhnih hišic, ki so se seveda imenovale vsaka po svoje, kar je tudi njigov naslov - našli smo Keepers Cottage, The Oaks, Magnolia itd. Keepers Cottage mi je bila še posebej zanimiva, saj se je dogajanje v knjigi, ki sem jo brala, odvijalo med drugim prav v hišici z enakim imenom, sicer pa je knjiga govorila o krajih, katere smo potem tudi obiskali oz. se vozili mimo. Evo, zato imam rada angleške knjige, še raje, če jih berem v izvirniku :o)

prvi pogled na angleško obalo

Anglija in Wales v številkah

2011-08-08T22:52:00.002+02:00

Število dni: 12
Število prevoženih km: 5260 km
Število obiskanih držav: 5
Število prevoženih držav: 8
Število slik in filmčkov: 11,5 GB
Število hotelov, v katerih smo spali: 10
Število potnikov: 2 odrasla + 1 otrok (skoraj 7 let)
Število porabljenih litrov goriva: 291 l

Stroškovnik
prenočišča: 435€ (145€ na osebo)
trajekt Dunkerque - Dover: 87,44€ (29,15€ na osebo)
AUT vinjeti, tuneli: 48,80€
parkirnine: 52,20€
mostnine: 7,41€
gorivo: 370€ (- en poln tank)
vstopnine (Bristol ZOO + Greenwood Forest Park): 78,40€ (nič študentskega popusta)
razglednice + znamke: 19,50€
vse skupaj (s hrano): približno 1.370€ oz. približno 520€ osebo + 330€ za otroka

O količinah in cenah oblačil, piva, daril, knjig in ostalih prčkarij pa raje ne bi. Pri prvem smo za dete zelo prišparali, midva sva bila pridna zase, jaz sem samo klonila pri točki "oblačila za ostale" in "ostale prčkarije". Poročilo še ni natipkano do konca, povrh vsega pa se moj blog bliža 600. objavi, tako da bodo morale slike še malo počakat. :o)

SuperSobota

2011-08-07T00:08:00.002+02:00

Dolgo spanje, uspešno iskanje semen črne redkve (don't ask, ni zame), peka cupcakesov in super dobro kosilo pri M&D - za njiju in Smotkota školjke in škampi, zame puran na žaru s sirom in krompir :o) Mmmm. Potem pa družabno popoldne - Solo, Človek ne jezi se, Activity (enkrat sta zmagala fanta, enkrat pa punci) in še ena igra s kartami (ime pozabila, nekaj čarovniškega). Potem je bilo pa že treba domov, po Luno. Pa sprehod s sestro, na katerem sva srečale Seno in Nodija, pa dokončevanje nutella torte s kokosom in šivanje predpasnika za babičin rojstni dan. Super, ne?

Kratko, ampak sladko

2011-07-27T23:02:00.003+02:00

Čez vikend, ki sva ga podaljšala kar do včeraj, sva (no, smo, ker je šla seveda tudi Luna) pobegnila na Pag, k moji družini. Vreme je bilo bolj kislo, pa so mi vsi govorili: "Pa saj ti si že navajena iz Walesa". Hja, recimo, samo zdaj sem želela sončno in toplo, da se lahko kopam. No, slednje sem uresničila vsak dan, pa čeprav sem morala fejst stisnit zobe :o) En dan smo celó imeli celo plažo le za nas tri, ker je pihala burja. Luna je bila celo spuščena, kar sicer na plaži nikoli ni, edino kadar plava, pa še to ji stojim za ritjo. Kljub vsemu pa je bilo ravno dovolj sonca, da sva dobila tudi malo barve - ravno prav, ne preveč in ne premalo. Tokrat sva bila pridna z mazanjem in naju ni opeklo. In ko sva morala it domov, se je zopet vrnilo poletje. Letos sem res pogrešala morje, ugotavljam, da ne gre le s potovanjem v manj tople kraje.

Sicer pa mi kronično primanjkuje časa. :o) Jutri bom cel dan odsotna, grem na tajno misijo, hehe. Več o njej bo znano šele v jeseni. Ne vem sicer, če dotični ljudje zahajajo na moj blog, a previdnost ni nikoli odveč. Sicer pa sem med ležernim vikendom prišla do sklepov, da to in naslednje poletje ne bom delala preko študenta nič novega, ostala mi bo le "moja družina" za čuvanje otrok in šivanje. Glede na to, da ne bom koristila absolventa, bom pač dodobra izkoristila študentske počitnice v pravem pomenu besede počitnice. Pravi znaki očitno izrednega počitnikovanja možganov se že kažejo, ker se kar ne morem spomnit pravih besed zadnje čase :o)

Naslednja modra in globoka ugotovitev ponedeljkovega opoldneva na prazni plaži in burji pa je, da mi je zadnji Siddarthin album najbolj všeč od vseh. Po večkratnem poslušanju pesmi, predvsem besedil in seveda tudi melodij, ugotavljam, da je to enostavno to. Mnogo boljše od Petrolee in Sage. Komaj čakam naslednji koncert, če bo v dobri družbi, bo še toliko lepše :o)

Aja, pa še tole- HVALA HVALA HVALA Barbi, ki mi je poslala čudovito zeleno zapestnico in uhane! :o)

Upam, da mi čez vikend uspe dokončat dnevnik o potovanju po Angliji in Walesu, da bom lahko končno kaj napisala tudi tukaj in seveda objavila kakšno fotografijo.

Spet doma

2011-07-18T20:20:00.001+02:00

Po 12 dneh, 5260 prevoženih kilometrih, 8 prevoženih državah, približno 15GB posnetkov in fotografij smo se v petek vrnili domov. Ker smo na Otoku uživali na 17-20°C, v četrtek pa na Nizozemskem celo na 15°C, se zdaj s težavo privajamo na slovenske temperature. Še sreča, da smo zamudili vročinski val, ker meni je tale sopara danes že povsem dovolj grozna. In če sem na začetku potovanja domov še pošiljala smse s pritožbami glede vremena in jamrala o njemu na Facebooku, sem zdaj kar vesela, da je bilo tako, kot je bilo. No, edino malo manj vetra in kako stopinjo več bi do popolnosti še potrebovala - neznansko namreč pogrešam kopanje v morju. :o(

Več o vtistih in kako fotko pa naslednjič, zdaj mi je prevroče :o)

Predpočitniški Bovec

2011-07-03T19:07:00.003+02:00

Včeraj smo imeli tradicionalni družinski piknik. Po dooooolgem času smo tako spet šli v Bovec. Vreme je bilo super, družba in hrana pa tudi. Tamal je cel dan igral nogomet, ostali smo čvekali, z Luno sva šle malo naokrog in večer je bil kmalu tu.

Pred dobre pol ure sva s Smotkotom znosila vso prtljago v avto, ker jutri zgodaj zjutraj potujemo proti Belgiji, od tam pa v torek v Anglijo. Morebitnim vlomilcem sporočam, da ostali družinski člani ostajajo doma :o) Luna tudi. Upam, da bo konec boljši, kot je bil začetek, saj smo imeli ta teden na servisu tako fotoaparat kot avto, za katerega se vse do petka ni vedelo, če bo popravljen pravočasno. Pa je uspelo, v petek so ena za drugo sledile tri dobre novice :o) Se beremo čez dobra dva tedna, s svežimi vtisi s poti. Bon voyage!

Izlet na Kofce

2011-07-02T09:49:00.002+02:00

Prejšnjo nedeljo smo končno izkoristili za izlet v hribe. Tokrat smo izbrali Kofce in se od kmetije Matizovec po senčni poti podali navzgor proti planšariji Kofce. Hodili smo dobro uro z vmesnimi postanki, na poti pa smo srečali tudi beaglico Ulo in njeno družino, tako da je tudi Luna imela družbo :) Na 1505 metrih imajo neznansko prijazno stafordko (oz. nekaj temu podobnega), ki nam je podelila miljon slinastih poljubčkov. Na planšariji so še koze, krave in dva konja, pa igrišče za otroke s plezalno steno. Ko smo pobožali vse živali, se okrepčali in malo poigrali, smo se odpravili nazaj proti avtu. Luna je mislila, da je pastirski pes,tako da je deset minut tulila, zavijala, lajala in kaj vem kaj še vse, ker je lovila koze pred nami. In prav nič se jih ni bala, dokler ni šefe koz skočil proti njej. Za pot navzdol smo potrebovali približno pol ure. Prijeten izlet, primeren tudi za toplejše dni. Enkrat pa bomo zbrali pogum in šli še na Kofce goro. No, morda, ker fotke na hribi.net ne govorijo izletu v prid :o) Doma smo bili že ob 14h in tako imeli še skoraj cel dan za izkoristit. Fajn. :o)

Odmor

2011-06-20T18:22:00.002+02:00

Imam ravno nekaj minut časa, medtem ko čakam na kopije za četrtkov (zadnji!) izpit in med tem, da greva z očijem v trgovino. :o) Danes sem se razveselila sms-a s faksa, ki mi je sporočil dobro novico. :o) Všeč mi je ta fdvjevska storitev obveščanja o ocenah, le da sem zadnje (delovne) dni precej nestrpna ob piskanju sms-ov.

Kakorkoli, vikend je bil kar pester. O Siddharti sem izlila čustva že včeraj, lahko pa dodam še eno veliko razočaranje. Včeraj sva šla s Smotkotom na kosilo. Na internetu sem našla spletno stran, ki je obetala precej, gostilna mi je bila nepoznana, plus točka pa so bili še študentski boni. Prideva tja, gostilna na pol prazna, pa vseeno čakava na postrežbo skoraj pet minut. Dobiva menije, tako navadnega kot študentskega, kjer ni nikakršnih opomb o veljavnosti ponudbe. Izberem naravni zrezek ter povprašam o prilogah, pa pride čez par minut natakar nazaj, da pa ta priloga oz. kar celo kosilo ne bo možno, da imam na voljo le pice, lazanje in nedeljsko kosilo. Prvih dveh jedi ne jem, ker niso "mojemu želodcu prijazne", slednjega nisem marala. In tako sem ostala brez kosila. Ime gostilne? Oštarija Žiga Žaga. Povrh vsega imajo še dostavo, ki bi jo z veseljem kdaj uporabila, če bi se izkazalo, da mi je hrana všeč. Pa je nisem imela niti možnosti poskusit.

No, poleg nekosila in Siddharte sem seveda še malo študirala, včeraj kar do treh zjutraj - čez dan se malo težje spravim zraven, zvečer pa sem ujela še en fajn film na HBO :o)

Našla pa sem tudi čas za peko muffinov med kuhanjem sobotnega kosila (noben presežek) in nabiranje borovnic v Mostecu. Sem jih fino oprala, za kazen pa me je pičil komar, zaradi katereg imam na mečih oteklino, veliko za pol ping pong žogice. :o(

Siddharta

2011-06-19T20:19:00.004+02:00

Že cel dan si malo naglas in malo potiho prepevam nove Siddhartine pesmi. Včerajšnjo koncert je bil super in se mi bruha ob komentarjih raznih pametnjakovičev, ki jim je očitno highlight dneva, da svoj gnev nad kdo ve kom zlivajo pod prispevke o koncertu. Cene vstopnic so bile skupini in prostoru primerne. Nikogar nisem slišala, ki bi se pritoževal nad cenami vstopnic Stinga, Jančija ali Saške in tako dalje.

Da ne dolgovezim, nova najljubša Siddhartina pesem :o)

SPET OTROK
Prav nenavaden dan, ko v miru sam bedim
Po svežem zadiši in zunaj se dani
Tako tiho je, da slišal sem mladost
Ko objema mi telo in počutim se lepo
Prav nenavaden dan, kot vsak je bil takrat
Ko sem se kot otrok šel s prijatelji igrat
Vse zelenelo je, na obrazih le nasmeh
Rdeča lica in v očeh se je svetilo srce

Rad bi bil spet otrok
Ono malo bitje neboječe
Tista prva mladost
Ki me prerodi in nazaj me vleče

Rad bi bil spet otrok
Ko življenje je najbolj boleče
Rad bi se igral in smejal

Še vedno je lepo, ko na jasi sam ležim
Kaj je ostalo tam, kaj ohranil je spomin
Še vedno je lepo, ko se ptice parijo
In ko prva odleti, ko po snegu zadiši

Rad bi bil spet otrok
Ono malo bitje neboječe
Tista prva mladost
Ki me prerodi in nazaj me vleče

Rad bi bil spet otrok
Ko življenje je najbolj boleče
Rad bi se igral in smejal

Da je bil koncert še boljši, pa sva na njem uživala z Neskončno in njeno družbo :o) Danes me rahlo bolijo noge, pa malo mi je žal, da nisva šla še na after party.

Poroka J&A

2011-06-12T18:17:00.004+02:00

Včeraj sta se poročila sestra in nič več vd svak. Imeli smo se super, vreme je zdržalo, lepo je bilo! Moj Smotko je ujel podvezico po težki borbi z J. prijateljem :o)

dotik, le dotik,
je povedal vse za oba,
pogled le en pogled,
je spremenil najin svet

se še spomniš risanja po pesku?
pesek naju je pokril za lahko noč
prvič zvezde skupaj sva preštela
pozabila na vse

en dan le en dan
ki v večnost je ujet
poljub le en poljub
je obljuba vseh obljub

moj dotik začuti tvoje prste
prsti čutijo ljubezni zlat dotik
usnice zardijo v barvah sreče
sreče da zdaj eno sva

tu stojim ponosno s teboj
ti povem misli jasno na glas

moj dotik začuti tvoje prste
prsti čutijo ljubezni zlat dotik
usnice zardijo v barvi sreče
sreče da sva zdaj midva

moj dotik začuti tvoje prste
prsti čutijo ljubezni zlat dotik
usnice zardijo v barvi sreče
sreče da zdaj eno sva

tu stojim ponosno s tebo
ti povem misli jasno na glas

tu stojim mirno in ponosno s teboj in
čutim kaj imam ti povem
vse kar čutim jasno na glas
ljubim te do neba

glej kako lepo
zvezde plešejo
spomni se na pesek in dotik
prvi je korak junija takrat
še spomin na pesek in polju

Tu pa je še par slik uradnega fotografa. Komaj, komaj čakam še ostale, te so mi res všeč. www.matjazcorel.com

Spet Krim

2011-05-30T00:09:00.003+02:00

Danes smo bili na Krimu, tokrat v drugačni "postavi". Na poti navzgor prijetno hladno, na začetku pa mrzlo - tokrat sem bila jaz tista, ki se je oblekla nekoliko neprimerno, ker ob vročini v Ljubljani nisem pomislila, da je bila včeraj hladna fronta in da gremo na tisoč metrov. Šola za drugič ;o)

Sicer pa so priprave na sestrino poroko že v finišu. Še dva tedna! Frizer naročen, ostale storitve tudi, konfeti so že 14 dni ready steady, blazinica za prstane zašita, včeraj smo naredile tudi škrniclje za riž in cvetke. Pred poroko pa še "vrhunec" na faksu - en izpit naslednji ponedeljek, drugi dan pred poroko, vmes pa še seminarska in varstvo deklic tu in tam. Pestro bo. Morda objavim še kak kolaž fotk z dekliščine. Morda :o)

Zaljubljena sem.

2011-05-17T23:13:00.002+02:00

OMG, a sem res morala it gledat Camperjevo spletno stran? Loto rabimo, samo ne za hišo, za čevlje!

Teli so zame:

Slednji so pravzaprav unisex in v vseh številkah, tako da bi lahko bili res kulsko vsi trije usklajeni.

Pa teli za A., v katere je zaljubljen tudi on:

In teli za malega:

Sicer posedujemo kar nekaj Camper parov, mali sicer "le" dva (eni so še v rezervi, hehe), ampak jih imamo res radi, ker so super, drugačni, kvalitetni in predvsem zelo udobni. Tako da deloma upravičijo svojo ceno, še sploh, če jih kupimo preko Rokavsekag preliva, kjer so bistveno cenejši. In meni vedno ena barva manjka v omari :o)

Posodobitev

2011-05-12T00:38:00.000+02:00

Da malo ~~apdejtam~~ posodobim tale blog. Dogajalo se je ogromno, zato pa je tale blog sameval. Če nadaljujem prejšnjo objavo - trajekt in prenočišča v Veliki Britaniji so nas stala natanko 115,53€ na osebo (deljeno s tri). Vesela.

V teh dveh tednih, kolikor menda nisem pisala (po Bloggerjevem štetju sodeč, datumov nisem (še) preverjala), smo bili na morju, pa doma, pa izogibali smo se en drugega zaradi bruhajoče viroze, pa moja Lunči je praznovala 6. rojstni dan, pa kar nekaj ur sem čuvala, pa veliko sem delala za faks, Smotko pa v službi, tako da je bilo in še bo precej pestro.

Ta vikend smo bili na sprehodu na Brniku oz. ob njem, popoldne midva na pikniku, v nedeljo pa smo združili koristno s prijetnim in se na poti v Bohinj ustavili v Bohinjski Bistrici, prečekirali teren za sestrino poroko, ki bo čez natanko en mesec, in obiskali Neskončno v njihovem izposojenem raju, popoldne pa so na obisk prišli še prijatelji, da smo skupaj pojedli super dobro torto z nutelo, jagodami in malinami, ki sem jo spekla za Lunin rojstni dan. No, Luna in Sena sta dobili pasji približek muffinov. :o)

In kaj bom počela v mesecu, ki sledi? Pisala seminarske (še kar ni konec), začela študirat za izpite, praznovala še kak rojstni dan ali tri in besno sodelovala v pripravah na poroko. Vmes pa bo še dekliščina, jasno. Zdaj pa za nagrado, ker sem dokončala seminarsko za Javno mnenje, ki me žre že več kot dva meseca, pogledam še 20. del 7. sezone Grey's Anatomy in grem sanjat nejavnomnenjske sanje :o) Slike sledijo, ko bo čas. Sem dolžna še objavo dveh torbic, ki sta mi prav lepo uspeli, pa čeprav sem eno skoraj zafrknila.

Wales, prihajamo!

2011-04-27T21:33:00.001+02:00

Dopust (skorajda) povsem rezerviran in plačan! V začetku julija se bomo z našo drvarnico podali do Dunkerqueja (ne bi ved'la, kako se reče po francosko), od tam pa s trajektom do Dovra. Nekje v Nemčiji bomo še prej prespali. Potem pa si bomo ogledali klife (Seven Sisters + še nekaj) v bližini Newhavena, šli mimo Stonehenga do Bristola, Cardiffa, Brecona, Swanseaja do Pembroka, v nacionalni park Snowdonia in na otoček na SZ Walesa, pa nazaj v Anglijo do Birminghama, Oxforda in nazaj do Dovra, čez Rokavski preliv v Francijo, v Belgijo po pivo in domov. :o) Juhu!

Še prenočišča ob nemški AC naštudiramo, pa bo. Ima kdo kak nasvet?

Nedelja ob Ljubljanici in v Tehniškem muzeju Slovenije

2011-04-16T22:08:00.004+02:00

Prejšnjo nedeljo smo najprej rolali v Tivoliju, po kosilu pa smo šli raziskovat izvira Ljubljanice, kjer je Jazon s svojimi Argonavti in ladjo Argo plul mnogo let nazaj in s svojo pestjo v skalo napravil luknjo, ki je vidna še danes :o)

pomlad

Močilnik in Retovje
Začeli smo pri Velikem Močilniku, kjer si je moj kuža privoščil pravo blatno kopel (se vidi, da je dama), mali pa se je izživljal s fooaparatom. Čez hribček smo se sprehodili mimo skrajno čudaške hiše v vasi Mirje, na balkonu pomahali beaglu in se odpravili daaaaaaaaaaleč proti vrhu kamnoloma pod mostičkom avtoceste - to sva namreč natvezila malemu, ki je povsem verjel, da ovinek na vrisani poti predstavlja špico kamnoloma :o) Skratka, Luna se je morala še enkrat skopat, voda je bila očitno zelo prijetna, saj je kar stala v vodi in gledala okrog sebe - tisti dan je bilo še vroče. Malo pred Velikim Okencem smo našli metuljčka, ki sem ga nadlegovala s fotoaparatom, v izviru pa je nekaj brbotalo - morda se je tam skrival zmajček, ki krasi ljubljanski grb.

Tehniški muzej Slovenije, Bistra
Po sprehodu Močilnik-Retovje-Močilnik smo se zapeljali še do TMS. Muzej v Bistri me je povsem navdušil! Končno en zelo zanimiv muzej pri nas, ki je zanimiv tudi za otroke! Nekaterih stvari se dejansko lahko dotakneš, posneti so kratki filmčki, nekaj stvari pa lahko celo preizkusiš! Morda delam drugim muzejem krivico, ampak npr. Prirodoslovni muzej je en sam živ dolgčas, sploh v primerjavi s tvorstnimi muzeji po Veliki Britaniji. V muzeju smo bili kako uro in pol, pa si nismo vsega odbro ogledali. Slab vtis so pustili edino nedelujoči projektorji, tako da si nismo mogli ogledat priprave moke in peke kruha, pa pri tekstilu ni delovalo. Pa mraz je bl v muzeju, mi pa smo puloverje pustili v avtu. Vstopnina znaša 11€ za družine, sicer 3€ za šoloobvezne otroke in 4€ za odrasle, vrtičkarji pa imajo zastonj. Na ogled pa so TAM-ova vozila, kovaštvo, kolarstvo, mlinarstvo, lesarstvo, tekstilstvo, pralni stroji, ribiška in lovska razstava, hrana po Evropi, stara vozila, kolesa, Titova vozila in še veliko drugega. Res priporočam, mi bomo zagotovo še kdaj šli! V muzeju smo našli tudi pomivalni stroj, točno tak, kot da imamo pri nas doma, kupljen pred 21. leti in še vedno dela. No, izdelali so ga istega leta, kot mene :o)

Priporočam za nedeljski izlet. Recimo jutri :o) Pravljico o Jazonu in njegovi ladji Argo pa najdete v knjigi Irene Cera Drašler, Pravljične poti Slovenije.

Adijo, sobota

2011-04-14T22:46:00.002+02:00

Takole se je sobotni dan poslavljal v Fiesi.

Piran

2011-04-08T14:04:00.001+02:00

Za vikend sva šla pozabljat prejšnji teden in uživat, pa počivat in tako. Vreme je bilo super, ravno prav toplo, pravzaprav pretoplo za ta čas v letu, a še vseeno manj vroče kot v Ljubljani. Imela oz. opravila pa sva tudi par obiskov, tako da je bil vikend res super. Luna je bila seveda z nama, je uživala na morju, tako kot vedno.

Mame kot kočevski medvedi

2011-03-31T10:02:00.004+02:00

Ne morem biti tiho, enostavno ne gre! Bruha se mi, da so v Sloveniji mame zaščitene kot kočevski medvedje, ko se gre za dodeljevanje otrok ob ločitvi. Nima veze, kakšna ta mama je, nima veze, kakšne do dosedanje izkušnje, dajmo ji vse na pladnju, ker se je pa spremenila, ker je pa mama. Če je otroka rodila, še ne pomeni, da je svetnica. Zakaj ob ločitvah očetom na sodišču rečejo, ko želijo več stikov, da naj bodo veseli, ker vidijo otroka vsak drug vikend, mami pa podarijo še 6 dodatnih dni na mesec, kljub 2-letni utečeni praksi, ki je bila pred tem tri leta in pol povsem drugačna, z bistveno manj obiski. Za začetek bi bilo koristno, če bi sodil kdo drug kot pa blazne feministke, ki bi malo bolj razumno pogledal na vso situacijo.

Ampak očetje v naši državi, v naših predragih institucijah, z veleumnim CSD-jem na čelu, niso vredni prav nič, ne glede na to, kako, kdajo in koliko časa že sami skrbijo za otroka. Včeraj je bilo po časopisih, da je mogla država izplačat 14.500€ in 21.500€ odškodnine dvema deklicama, ki ju je CSD in sodišče tiščalo k mami, njuna želja pa je bila drugačna. Tisti očka s Koroške ali od kod že se tudi bori z mlini na veter, medtem ko mu naše vrle institucije na vsak način želijo dodelit otroka k mami, kjer je bil deležen zlorab. Pa če se spomnimo še dvojnega umora otrok v Sežani, kjer so otroke dodelili mami, ki ni bila ravno pri sebi. Kaj naj rečem - bravo, naši centri za socialno delo in sodišča, ki tako zelo gledate na dobro otrok! Morda ne bi bilo slabo njih postavit na prvo mesto pri odločanju.

Zato, da je očka končno lahko postal skrbnik otroka še pravno-formalno, se je na tak in drugačen način boril več kot pet let in pol. Pa še po vseh izkušnjah, dejstvih, dokazih je marsikaj izgubil. In v tem primeru niso gledali na dobro otroka, ampak zgolj in samo na dobro mame.

Pripis: Družinsko sodišče je edino sodišče v Sloveniji, kjer ne odločajo na podlagi dokazov, ampak po svoji vesti. Me zanima, če imajo gospe sodnice sploh kdaj slabo in kako in na podlagi česa so kvalificirane za odločanje po svoji vesti, še sploh, ker nekje na spletu piše, da morajo biti sodnik, pravnik, psiholog in kaj vem kaj še hkrati.

Pomladni London

2011-03-29T22:09:00.006+02:00

Spet smo bili tam. Nekateri sedmič, nekateri četrtič, nekateri drugič in nekdo prvič. Za vsakega se je našlo nekaj - punce smo predvsem nakupovale, Smotko je otroke peljal v muzeje, St. James's parka seveda nismo spustili, saj so nas tudi tokrat tam pričakale veverice, ki pa sploh niso bile pretirano lačne. Ena je sicer zgleda na shujševalni, saj še med prehranjevanjem telovadi in visi dol z debla :o) V parku je mali opazil tudi zeleno papigo!

Sicer pa smo imeli krasno vreme, sončno in oblačno, a brez dežja. Čez dan toplo, zvečer precej hladneje, ampak je super - vse je v rožicah, cvetkih, trava dobiva pravo podobo. Tokrat so me "zvlekli" na Lodnon Eye, kljub oklevanju spodaj. Brrrr, sem vedela, da to ni zame! Tako da vsi tisti, ki niste prijatelji višine, vam toplo odsvetujem. Ni vredno, da za 18,60 gbp pol časa mižite :o)

Tokratni obisk pa se je (zame) razlikoval predvsem po eni znamenitosti - končno smo si ogledali še Tate Modern. Zanimivo! Naslednjič, ko bom tam (kar še ne bo kmalu), si ga bom z veseljem ogledala še enkrat. Tokrat smo naredili bolj hiter krog, določene stvari zaradi malega izpustili - predvsem bizarne fotke treh žensk po porodu, ki sem si jih jaz na hitro šla ogledat, za celo sobo, polno fotk, pa ni bilo časa.

Zdaj pa novim zmagam naproti ... kot se spodobi za zadnji dve leti in pol, moramo nadaljevati tradicijo. Vsakič, ko se vrnemo s kakega potovanja oz. počitnic, v roku enega tedna rezerviramo naslednje, po navadi vključujejo letalo. Tokrat ga poleti ne bo - našo Drvarnico bomo zapeljali vse do Anglije oz. Walesa! Juhu! Samo še dopuste uskladimo, preučimo hotele in začrtamo okvirno pot. :o) London pa ... za nekaj časa ga bo zame povsem dovolj. Obisk se namreč še vedno krepko, krepko pozna v mojem šparovčku.

Sicer pa za prihodnje obiskovalce - evforije glede kraljeve poroke še ni bilo zaslediti ali pa je mi preprosto nismo opazili, ker nismo spremljali medijev, do Westminster Abbey pa smo tudi pozabili iti. Samo v zadnjih dveh dneh sem na Siolu prebrala vsaj 3 članke na temo poroke. Spremembe v Londonu v zadnjem letu pa sta tako na hitro dve novi stavbi (ena zraven Elephant&Castla, druga blizu Westminster bridga) in višje cene. Cene otroških oblačil so se podražile v povprečju za 1-2 funta, Next se je podražal, hrana je tudi nekaj dražja. 0,5 l volvic vode z okusom stane 0,80 gbp. Otroški meni v Burger kingu je še vedno 2.99gbp, je pa Mcchicken dražji za 30 penijev - 2.49 gbp. :o) Drugih cen si pa nisem zapomnila.

Pa še ena misel iz podzemne postaje Oval, kjer vsako jutro vstopimo in vsak večer izstopimo:

Bled z vrha (Ojstrica)

2011-03-14T20:11:00.004+01:00

Ko boš prišla na Bled,
boš moja punčka spet,
za naju ves bo svet,
kot češnjev cvet.

Na klopco greš sedet
in z mano zvezde štet.
In srčece si gret,
ko boš prišla na Bled.

Bled mi sicer ni ljuba destinacija, predvsem zaradi vseh petičnih gostov, ki se ponavadi sprehajajo okrog jezera. Ampak je v petek si mali zaželel izlet na Bled, v Bohinj ali v Maribor na jagodno pico. No, slednja ne obstaja več, v Bohinju sva bila midva novembra okrog jezera, Ojstrica nad Blejskim jezerom pa je bila že nekaj časa na "to do" listi izletov. Pa smo šli ... srečali smo le 3 glasne klepetajoče tetice, ki smo jih spustili naprej. Ob jezeru se nismo sprehajali, razen od avta do izhodišča, saj je nazaj grede že prav hladno pihalo in se je mali raje vozil po Ljubljani s skirojem.

Izlet je lušten, hodili smo približno 20-30 minut. Pot poteka po gozdni cesti oz. kasneje poti, zadnji ovinek pa je malo ožji in malo bolj strm, za tiste, ki vas je strah višine (tako kot mene), je fino gledat samo desno v breg in nikakor ne nekam tja daleč dol :o) Ampak razgled odtehta, pa tudi klopca je na "varnem mestu". Z vrha smo videli še celo vlak, ki je odbrzel skozi tunel.

Hkrati z izletom pa sva stestirala še novo foto pridobitev - 18-200mm sigmo. Canon 18-55mm se nama je namreč pokvaril, po dveh letih in pol je šel motorček. Smrk smrk.

Kanin, zadnjič letos

2011-03-12T16:16:00.003+01:00

Skoraj zagotovo lahko rečem, da je bil prejšnji vikend za naju zaključek smučarske sezone 2010/11. Sonce je že premočno, sneg pa hitro premehek oz. južen, tako da mislim, da bomo in jaz in moje smučke lepo čakale na naslednjo zimo :o)

Bera z zadnjega smučanja je bolj boga - 1x Skripi, 1x Graben (ki je bil skoraj cel zaprt zaradi freestyle tekme in ni bilo nobenega opozorila), 2x Prevala A, 2x Prevala B in 2x ta dolga v Sella Nevei (enkrat po levi, enkrat po desni). Smučala sva tam nekje 2 uri, ampak je bilo vrh glave zadosti.

Nakup mojih smučk se je izkazal kot zelo pameten! Super so in krasno smučam z njimi.

Praznovanja

2011-02-28T00:22:00.001+01:00

Za ta teden so zaključena. Hehe, ravnokar je ura 0.22, ko tole pišem :o) Tort en lep čas ne bom jedla, pekla pa jo bom že spet v četrtek, saj v petek sledi še zadnje praznovanje s prijatelji :o)

Pa še nekaj fotk - starih in novih.

22

2011-02-24T22:37:00.002+01:00

Vse najboljše za me,
vse najboljše za me,
vse najboljše draga Riba,
vse najboljše za me!

Danes sem dobila en kup čestitk - na forumu že tri ure prezgodaj, tisto prvo po polnoči se mi je še posebej vtisnilo v spomin, sledila pa jim je še gora čestitk na Facebooku in bistveno manj sms-ov kot prejšnja leta. Ti, ti, Facebook, ki mi kradeš smse :o)

Wishlist 2011 - 2.

2011-02-23T09:03:00.006+01:00

Moram apdejtat, ker me vsi sprašujejo za želje :o)

Torej Wishlist za dva enajst za dvaindvajset (kako nobl, 2 x 11 = 22 :o) obožujem rojstnodnevno in datumsko matematiko):
- ~~knjigo Tufko in Rozi (Mladinska knjiga)~~
- ~~knjigo Jaz (Mladinska knjiga)~~
- črno in belo majico brez rokavov, Divided, H&M (št. XS oz. 34, 4.95€)
- ~~Activity~~
- nogavice iz Transporta (št. 37)
- knjigo Strastne zapravljivke (zadnjo, Mini Shopaholic že imam), v mehki vezavi (Sophie Kinsella, žepnice)
- pisan šal
- "podlogo", ki ima narisane črte in neke kote, kar rabiš pri šivanju oz. rezanju krojev
- pisalo za risanje krojev na blago

Nimam več idej oz. želja. Če je kaj nejasnega, pa lahko posredujem linke :o)

Smučanje na Trbižu, Siddharta in sprejem Tine Maze

2011-02-21T22:42:00.003+01:00

Moram vse v eno objavo stlačit :)

V petek sem le našla "žrtev" oziroma "my life saver-ja" za smučanje - tako sva s prijateljico eno minuto pred planiranim odhodom (juhu!) odpeljali proti Trbižu, ker (murphy!) je bil Kanin na pol zaprt, saj so povezovalno progo urejali - najbrž sprožali plazove, ker je v treh dneh zapadlo pol metra snega. Na Jesenicah naju je pozdravil sonček, do Trbiža pa sva se spet znašli v megli oziroma nizki oblačnosti. Ampak! Na vrhu Trbiža je bilo sonce. Ob 10 je bilo sicer že precej kupov na progah, pa tudi ljudi je bilo kar nekaj, ampak je sonce odtehtalo vse silne napore smučanja v stilu freestyla in posledične vročine zaradi ne prav nizkih temperatur. Izkupiček je sicer bil super: 3x Florianca, 2x Priesnig, 2x Višarje, 1x Misconca in enkrat po družinski progi Floriance oz. A del Priesniga.

V četrtek ssmo doma s sestrama budno spremljale svetovni pokal v Ga-Pa in navijale za Tino. In kot se za strastne navijačice spodobi, smo jo v nedeljo tudi šli pričakat na Prešerca. Seveda tudi zaradi Siddharte :o) Sicer se še danes tepem po glavi, ker nisem poslala smsa, ki bi mi omogočil slikanje še s Tino in Juretom Koširjem, in kakšno boljšo fotko s Tomijem, ampak priložnost izgubljena, ne vrne se nobena :o(

Jutri pa obnovim moj wishlist, če bo čas. Samo še tri dni! :o)

Kanin, prvič letos

2011-02-13T15:33:00.004+01:00

Najboljše smučanje do sedaj, bi lahko rekla. Sneg super, gneče nobene, sonce, super proge, praktično brez ledenih plošč, razen parih na italijanski strani, ampak zaradi malenkost višjih temperatur in nabrušenih robnikov tudi te niso predstavljale težav. Po 4 urah smučanja bi komot smučala še, kar se meni praktično ne dogaja, saj zadnjih par voženj še komaj stojim na nogah. Moje smučke so super! In končno sem smučala tako, kot se "spodobi" in si celo dala duška in smučala malce hitreje :o)

Statistike o vožnjah nimam, sem pozabila štet, takole na pamet pa smo kakih 4-5x šli po Skripih, pa 4-5x po Prevali A, 3x po Prevali B, enkrat po ta dolgi v dolino (Sella Nevea). Vmes pa malica na naši strani in občudovanje razgledov. Prvič pa sem s Kanina videla morje, ki se je v soncu en čas prav zlato bleščalo :o)

Takole kičasto je bilo 4. februarja:

Se bojim, da je glede na obupne vremenske razmere tole smučanje na Kaninu prvo in zadnje letos, saj je za naslednji teden deževno-snežna napoved, v gnečo med počitnicami se pa ne bom spuščala - škoda denarja. :o(

Januar v slikah

2011-02-04T22:32:00.007+01:00

Ker slike povedo več kot 1000 besed :o) Od 26.1. dalje "uradno" uživam v svojih zasluženih študijskih počitnicah. Spet ustvarjam, gledam 7. sezono Grey's anatomy in počnem vse, kar med izpiti nisem mogla. I like it!

Ob regionalni cesti Hrušica - Kranjska Gora

Jakob in Katarina oz. z Jakoba in Katarine

Dolenjska

Grad Snežnik in Rakov Škocjan

Wishlist 2011

2011-01-05T23:07:00.002+01:00

Kako je fajn, če imaš februarja RD :o) Lahko si namreč zaželiš vse, kar ti ni prinesel Miklavž/Božiček/Dedek Mraz ali kar si odkril, da res nujno rabiš, medtem ko si iskal darila za prej omenjene može.

Torej Wishlist za dva enajst za dvaindvajset (kako nobl, 2 x 11 = 22 :o) obožujem rojstnodnevno in datumsko matematiko):
- knjigo Tufko in Rozi
- knjigo Jaz
- črno in belo majico brez rokavov, Divided, H&m (4.95€)
- karto za sankanje na Veliki planini ali Krvavcu
- karto za smučanje (Trbiž, Kanin)
- Activity

Pa verjetno še kaj :o) Ko ugotovim, kaj to še kaj je, pa napišem :o)

Voščilo

2010-12-24T08:54:00.003+01:00

Bele novoletne muce so prinesle ključek zlat,
to pa ni navaden ključek, to je ključ od zlatih vrat.
Že odpirajo se vrata, že se nekaj lesketa,
tam zlat košek nate čaka, poln izpolnjenih želja!
(Svetlana Makarovič)

Tistim bežnim bralcem, ki še kdaj pa kdaj pokukate na ta blog (upam, da se še najde kdo), želim vesele praznike in srečno, uspešno in zanimivo leto 2011!

Moji načrti so sledeči:
Opravit vse izpite na prvem roku, da bodo počitnice čim daljše :o)
Se super imet v Londonu in tam najt super truper obleko za sestrino poroko.
Čim več smučat!
Se kaj novega naučit šivat.
Še kaj zanimivega slišat na faksu.
Odpotovat na Irsko.
Imeti veliko, veliko časa zase, za nas, za prijatelje.
Večkrat videti prijatelje.
Luno malo večkrat odpeljat na kak daljši sprehod.
Osvojit še kak vrh v naših in Avstrijskih gorah.
Pa najbrž še kaj :o)

Smučanje 1. - Trbiž

2010-12-15T10:22:00.003+01:00

V soboto, 11. decembra, sva še midva otvorila najino smučarsko sezono. Za boljši začetek dneva ali "vedno mora it kaj narobe" nama je na Jesenicah počila guma. Ko sva ustvaila na bencinski črpalki in šla v Skipass po karte, sva slišala samo psssssssssss ... no, ampak ker je Smotko pri menjavi gume že zverziran, je bila stvar končana v manj kot pol ure in sva ob 10:02 se že prvič štempljala na Priesnigu. Ker sta bili odprti le dve progi, Florianca in Priesnig (+ verjetno 3-sedežnica in otroška sedežnica), je bila karta cenejša - mladinska 3-urna je bila 13€, odrasla pa 15€.

Proge so bile precej pomrznjene, podlaga je bila pravzaprav trda kot kamen. Smučanje po Priesnigu je bilo pravo mučenje, na Florianci pa se je zaradi sonca kmalu sneg malenkost zmehčal, da je bilo smučanje večji užitek. Gneče ni bilo, tako da sva se v treh urah res fino nasmučala - 10,5x sva se spustila po Florianci in dvakrat po Prisesnigu. Smučanje do avta je bilo skoraj mazohistično, saj so noge že precej bolele, sneg je bil še kar pomrznjen, ponekod pa se je videl že led. Zadnji ovinek je bil sploh čisto leden - tu je ledeno tudi sicer - zadnji dve prelomnici pa še nista bili urejeni. Ampak .. sva bila zelo zadovoljna, sploh s ceno. :o) Moje smučke so zakon, res. So far so good. :o)

Po smučanju pa sva še na hitro skočila v Avstrijo, po Dedka mraza za Luno in Mančo :o)

Okrašena Ljubljana

2010-12-09T23:37:00.002+01:00

V nedeljo smo šli v mesto čakat Miklavža. Ki je zamujal 20 minut. Zelo neprimerno, glede na to, da ga je čakalo en kup otrok (in še bolj nepotrpežljivih staršev). Maske so bile za moj okus preveč grozljive, sodeč po reakcijah otrok, starih 5 let in več, tudi. Ampak jeeeeee, Miklavž je prišel! :o)

V moji sobi sicer smrekca stoji že od zadnje novembrske nedelje. Rada cel mesec uživam v prazničnem vzdušju, kolikor imam sploh časa. Zadnje dni me je zaposloval kolokvij in pisni izdelek, naslednje dni pa me bo precej zaposlovalo šivanje (10 predpasnikov, dve torbici, 5 make-up torbic in najbrž še kaj) za Dedka Mraza, seminarske naloge, pisni izdelki, žurka 1 in žurka 2, smučanje in najbrž še kaj. :o) Rada imam december.

Zima, zima bela

2010-12-04T20:19:00.004+01:00

Moj trenutek prihaja,
prihaja moj čas ... :o)

Tale sneg je zakon. Res. Jaz uživam, Luna tudi. Pa čeprav imam dovolj stalnega preoblačenja in preobuvanja - te hlače za z Luno, te čevlje za z Luno, to je mokro, to moram dat sušit in tako dalje. Ampak je pa lepo. Ful.

Takole pravljično je bilo prejšnjo soboto v Bohinju. Natančneje okrog celega jezera. 27.11.2010

Utrinki zime iz Ljubljane ...

... in danes iz Kranjske Gore oz. poti do tja:

Danes smo "otvorili" smučarsko sezono. Smo ostali kar v Kranjski Gori, ker smo smučali vsi trije. Super je bilo. Moje nove smučke so preprosto zakon. Takole pa se je snežinka "ujela" na moje bleščeče vezi. :o)

Miklavž že peče piškote :)

2010-11-17T22:22:00.003+01:00

December bo tik-tak tukaj in glede na vse obveznosti na faksu je časa bolj malo. Tako je v teh dneh nastalo že 20 okraskov za na mojo smrekco, 6 otroških predpasnikov različnih velikosti, poseben "adventni koledar" za 31 dni, 2 poskusni voščilnici in tako dalje :o) Idej ne zmanjka, zmanjkuje pa časa.

Sicer pa sta Miklavž in Dedek mraz že skoraj opravila vse nakupe, manjkajo še tri darila. Imata pa oba vedno nova naročila, tako da dolgčas mi v decembru zagotovo ne bo. 1.12. pa bo moja soba zasijala v rdeče-beli kombinaciji kiči okraskov. Kar je presenetljivo, ker rdeče barve sicer ne maram.

Zadnji novembrski dan pa bom polno zaposlena s PR teatrom. V društvu namreč pripravljamo 1. študentsko konferenco o odnosih z javnostmi. Več pa si lahko preberete na spletni strani.

Prazniki

2010-11-07T11:46:00.003+01:00

Noč čarovnic smo "praznovali" tudi letos :o)

V ponedeljek, 1. novembra, pa smo šli v Ljutomer, prižgat sveče Smotkovim starim staršem, v Apačah pa smo se spomnili na malo Ajšo.

Slikano je z mobitelom, ker sem fotoaparat pustila doma - v LJ je dopoldne lilo, pa nekako nisem videla smisla v jemanju fotoaparata s seboj na pokopališče.

Slemenova špica

2010-11-07T11:43:00.003+01:00

Predzadnji oktobrski vikend smo se odpravili na Vršič in naprej na Slemenovo špico. Tooooliko snega vsekakor nismo pričakovali, ker bi potem morda premislili o tem, koliko pametno se je vzpenjat v takih pogojih skupaj s psom in 6-letnikom. Ampak včasih je morda bolje, da ne veš vsega. Kakorkoli, na Vršiču je bilo oblačno, precej je pihalo, pot je bila snežena, na nekaterih mestih tudi ledena. Vzpon je bil sicer prav fajn, ni bil prenaporen, ne vem pa, kako bi zgledalo v kopnem, ker mi je zdaj sneg dajal večji občutek varnosti na robu prepadov :o) Palice so fajn, sem ugotovila, pa čeprav sem šla v snegu gor z nastavki za hojo po asfaltu, kar sem ugotovila šele kak teden kasneje :o)

Macesni so bili že zlato obarvani, nekateri že brez iglic, snega pa je bilo nekje tudi do 25 centimetrov. Če bi sijalo sonce, bi bilo že kičasto. Sestop je potekal brez težav, malemu je sicer parkrat zdrsnilo na snegu, ampak smo bili na to pripravljeni. Pes je navzdol hodil začuda pridno - smo ga spustili, ker sicer preveč vleče, in je lepo hodila ves čas za mano. Lep izlet! Jaz sem bila presrečna :o)

23. oktober 2010:

Tudi to je Bruselj

2010-10-25T22:47:00.004+02:00

V prestolnico Evropske unije sva se podala konec septembra oz. prvi vikend v oktobru. Let tja in nazaj je bil z Rynairom poln, verjetno je bila za to kriva tudi stavka en dan pred najinim odhodom. Bila sva zelo zelo presenečena nad umazanostjo mesta, čeprav sem pred odhodom brala en tak komentar na enem blogu, vendar ga je v Bruslju živeč Slovenec popolnoma negiral - a je imela tista teta prav. Vreče s smetmi povsod, papirčki, plastenke .. ni da ni, ležijo povsod. Smrdi, vse je umazano, fasade vse črne, luže črno črne. Povsod beračijo, še na podzemni in v Pizza Hutu. Območje okrog EU zgradb je kar urejeno, okolica najinega hotela tudi. Ampak pravi šok sva doživela na dveh kilometrih in pol od strogega centra proti Anderlechtu, kjer sva imela hotel. Vse umazano, polno smeti, sami muslimani in črnci, napisi v arabščini itd. Takrat sem rekla Smotkotu, da mi naj samo še eden naprej vrže, da kaj grem spet v London. Enostavno - ker tam tega v tolikšni meri ni. Vem, da so tuja velemesta kulturni mozaik, ampak tu je enostavno primanjkovalo belcev. In na nabito polnem avtobusu s samimi muslimani in črnci, z usnjenimi jaknami in fejki le-teh, se pač nisem počutila ravno sproščeno.

Anderlecht je kar lep, urejen. Saj po fotkah se mi tudi sam Bruselj zdi lep. Vsi so mi že pred odhodom govorili, naj ne pričakujem preveč, a realnost naju je vseeno malo presenetila. Ampak vsekakor nama ni žal, da sva bila tam. Hotel je bil super, postelja zelo zelo udobna - spala sva po 11 ur vsak dan :o) Zvečer sva bila večinoma preutrujena, da bi šla nazaj v mesto, razen en dan. Sobo sva imela obrnjeno na lepo urejen vrt, tako da je bil tudi jutranji pogled prav fajn. Pa še panorame z avstrijskih smučišč sem ujela v soboto zjutraj - to sem včasih gledala vsak vikend, ko sem bila mlajša :o)

Shopping je brezveze - trgovine sva si prišparala za deževno soboto, kar je bila velika napaka. Gneča, vroče, polno ljudi, vse razmetano, vse nametano. Najbrž je dovolj zgovoren podatek ta, da sem, velika ljubiteljica nakupovanja, domov prinesla en kos spodnjega perila in eno majico Bruselj. Pa koledar z beagli in gumbke in filc zadeve za ustvarjat.

Razočaranje št. 2 je sledilo v trgovinah s prehrano. Kaki Spar, Mercatot, Tesco, Sainsbury's .. kje pa. Neke male trgovine, z ne preveč veliko izbiro, razen vina in piva. 100g belgijske čokolade?! Kje pa. Razen trgovinska blagovna znamka v precej češkem pakiranju.

Še ena stvar, ki sva jo opazila - ogromno zapuščenih in uničenih stavb, z razbitimi okni oz. polepljenimi izložbami. Verjetno kot kongresni turist vsega tega ne vidiš, zato je najbrž takrat Bruselj kar fajn. Fajn so bili edino vaflji, ki pa so seveda dragi (4€). O prevozu s Charleroija in nazaj ter nakupu kart za metro pa raje ne bi izgubljala besed ... To je to, Brusselx na kratko :o)

Še nekaj - še dobro za tisto ne pozabljeno znanje nemščine in nizozemščino - da sva vsaj kaj razumela, ker angleščina ni ravno njihov priljubljen jezik za napise in deklaracije.

Za kaka dodatna vprašanja, nasvet itd. sem na voljo prek maila ali v komentarjih :o)

Jesenska oblek'ca

2010-10-07T23:17:00.000+02:00

Prejšnja zelena podoba je bila preveč poletna. Jaz pa imam neskončno rada fotke jesenskih listkov, tako da se nisem mogla upreti :o) Sploh pa je sedaj v tem načrtovalcu preoblačenje sila preprosto :o)

September je že mimo

2010-10-05T21:00:00.004+02:00

Ampak spet objavljam z zamudo. Fotke poplav v Ljubljani so že brezvezne, zato jih ne bom objavljala, čeprav jih imam kar nekaj. Sem vesela, da živimo sredi betona in da je najbližji potoček dovolj daleč stran - pa ta niti ni ratal kaj več kot potoček v času poplav.

Fotke so nastale na moje zadnje prosto dopoldne pred Brusljem in faksom. Z Lunčiko sva šli v Mostec in se imeli prav fajn. Nabrala sem kostanje in listke za mojo jesensko košarico, Luna pa je pošnofala bližnje grmovje ob poti in uživala v svobodi, ker je bila odvezana, dokler nisva srečevali ljudi. :o)

Prejšnjo soboto pa smo bili tudi na Pikinem festivalu v deževnem Velenju. Super je bilo, smo uživali vsi trije. Delavnice so bile zakon :o)

Prejšnji teden je bil naporen, zelo. Prve tri dni sem bila po 8-10 ur vsak dan varuška, z dojenčico sva se uvajali v vrtec, v četrtek pa sva ob 4.30 štartala proti Trevisu, od koder sva letela v Bruselj, od tam pa sva prišla domov v nedeljo ob polnoči. Vtisov je polno, slik še več, ko se malo uskladim s faksom in ostalimi obveznostmi, napišem še o tem.

Ojstrnik

2010-09-19T22:02:00.003+02:00

Prejšnjo nedeljo sva se s Smotkotom (in Luno, seveda) podala na Ojstrnik. Ker zjutraj rada dlje spiva in ker vem, da moja kondicija in nasploh fizična pripravljenost ni primerna za kake triurne pohode v hrib, sva se zapeljala do Bistriške planine. Pot iz doline namreč traja tri ure, kar je zame zaenkrat še prezahtevno.

V Ratečah na bencinski črpalki sem medtem, ko je Smotko plačeval, slikala dva bikerja s Harleyji z metalik roza digitalcem :o) They made my day :o) - na Faaker Seeju (Baško j.) je bilo namreč motoristično srečanje, na Tromeji pa Srečanje treh dežel. Kakorkoli, proti Avstriji sva šla kar čez Trbiž, ker je do Ojstrnika tako ali tako potrebno it levo v Ziljsko dolino in ne proti Beljaku.

Dobrač sva tokrat opazovala le od spodaj in je mikal, zelo. Ampak sva bila pozna, zato naju ta velikan še čaka, upam, da še letos. Pot do Bistrišče planine oz. Feistritzer Alm je bila precej strašljiva, saj je pod nama ležala celotna dolina, makedamska cesta je bila sicer zelo urejena, a strma. Nekje je avto komaj lezel celo v prvi. Bolj, ko sva se vzpenjala in ko sva videla vrh, manj sem bila navdušena nad tem, da sem izbrala ta izlet. Avto knjige Lep dan kliče 4 je v opisu izleta stalno razglabljal o nekih odnosih med nami in Avstrijci ter Italijani in tako dalje, kar me v bistvu ni preveč interesiralo. Vedela sem, da greva nad 2000 metrov, da je vzpon dolg eno uro, da se vidijo Višarje in cela Ziljska dolina in seveda naše Alpe. In to mi je bilo dovolj :o)

Ko sva po osmih kilometrih makedama končno prilezla na planino, je bila ura že nekaj čez 12., obiskovalcev pa polno. Avto sva tako parkirala kar ob cesto na travo, ker drugje ni bilo prostora oz. nisva opazila drugega dostopa do parkirišča. :o) Pa smo šli ... sprva se je zdelo precej hladno, veliko sva se ustavljala, saj jaz nisem mogla dihat, Luna je vlekla na vse strani in me živcirala s svojim cviljenjem, saj sem težko dihala že zaradi višine, od česar sem imela tudi rahlo vrtoglavico in od strahu in vsega hudega tam gor na ozki potki nad strmim pobočjem :o) A mi je uspelo! Po dobri polovici ali dveh tretjinah poti se pot razširi v prijetno travnato, široko pot, ne več po robu, ki se počasi vzpenja. Na razpotju sva zavila levo in prispela najprej do bunkerja, potem pa na vrh. Desna pot vodi do razgledne točke nižje od vrha.

Vreme je bilo super, na vrhu je sicer malo pihalo, a je bil pulover in nepremočena majica povsem dovolj. Razgledi so bili super, čeprav zame tudi strašljivi. :o) Žiga ni bilo, ampak imam vseeno polno dokazov, fotografij jasno, da sva prišla na 2052 metrov. :o)

In ko misliš, da je pot navzgor grozna, ugotoviš, da je težje sestopati po taki strmi poti. Zaradi strmine in le parih ljudi na poti, sem Luno kar spustila, da je hodila ob nama oz. med nama, dokler je poslušala in ni zahajala predaleč od naju. Ko sva po nekaj več kot pol ure prišla nazaj do avta, pa sva točno nad sabo na skalah zagledala gamsa, ta velik objektiv pa je seveda ostal v Ljubljani :(

Super je bilo! In Florianca, moja najljubša proga na Trbižu, takole od daleč, kopna, zgleda prav strašljiva. :o)

75. rojstni dan

2010-09-19T21:40:00.003+02:00

Je prejšnji vikend praznoval dedek. Zato sem mu spekla torto :o)

Na njivi sem malo nadlegovala cvetlice:

Na mini golfu v Šmarjeških Toplicah (ta mini golf je legendaren v naši družini, haha) pa sem premagala sestri, vd svaka in Smotkota. Buhahaha! :o) Nekateri so težko prenesli poraz. Sive lase pa nam je povzročal tale močeradek:

Upam, da ni doživel pretresa možganov, ker je trikrat dobil žogico na glavo. No, vsi ostali so ostali nepoškodovani, saj so tokrat držali varnostno razdaljo z mojo golf palico :o)

Danes pa praznuje moj oči :o) Vse najboljše na Portugalsko, kjer trenutno uživata z mami, medtem ko se mi (ne)prostovoljno kopamo v Sloveniji.

Celje, Kekčeva dežela, Celje, Kekčeva dežela

2010-09-06T18:50:00.005+02:00

Ne, naslov ni pomota :o) Odkar sem nazadnje pisala blog, so vikendi minevali v tem zaporedju. Pred dvemi tedni sva šla v šoping v Celje, ker trije H&Mi v Ljubljani niso premogli oblekce velikost 34. Pa da nisva šla tja le zaradi nakupovanja, sva šla še na celjski Stari grad. Ker je bil vikend spet vroč, nisva kaj dosti postopala naokrog, ker je bilo enostavno prevroče. Zvečer je sestra praznovala RD, kjer smo se dogovorili za eno oz. dve karaoke "prireditvi" :o)

Prejšnji vikend pa je spet minil v praznovanju RD, tokrat od malega. V petek sva ga šla iskat na morje, potem pa v Anhovo na Siddhaaaaaaaarto! Uf, kako mi je žal, da nismo ostali še na Tabujih, ampak je bil tamali preveč zaspan. V soboto smo bili dogovorjeni za obisk Kekčeve dežele, a je tudi v Kranjski Gori začelo močno deževati, tako da je odpadlo. Ker pa smo bili že tam, saj je radarska slika bila precej obetavna, smo šli na izlet čez Vršič do slapa Boka. Ko smo se vračali čez Predel proti Kranjski Gori, pa nas je tam pričakalo SONCE. Murphy.

V sredo je bil prvi šolski dan. Oh, kako sem rad ana faksu, ker imam še en mesec počitnice :o) Po šoli in kosilu pa smo odšli na izlet v Miramare.

V soboto smo bili spet v Celju, le da tokrat na obisku. Včeraj pa smo končno dočakali Kekčevo deželo. Prav fajn je bilo! Sem pa ugotovila, da sva Kekčevo deželo videla že zadnjič iz Krnice oz. na poti do nje :o)

Koča v Krnici

2010-08-15T14:24:00.003+02:00

Prejšnjo nedeljo smo se s kužki podali na vročo pot po dolini Velike Pišnice, do koče v Krnici. Seveda smo do hotela Erika prispeli šele ob 12h, delno zaradi gneče pred viaduktom Peračica, delno zaradi poznega vstajanja moškega dela odprave :o) In ker seveda naš izlet ne more minit brez izgubljanja oz. napačnega zavijanja, smo si pot podaljšali za kakih 20 minut, saj smo namesto levo proti Krnici zavili desno proti Mihovemu domu. No, smo pa vsaj iz prve roke zvedeli o obisku Kekčeve dežele in sprobali nepremočljivost mojih gojzarjev - in test so prestali odlično, saj niso prepustili niti kapljice :o) Po uri in pol od izhodišča (cca, z vmesno malico) smo le prišli do Koče v Krnici, vzeli vrečko Očistimo slovenske gore, izpolnili razglednice, malo pojedli in popili in odšli proti avtu. Noge so bile precej utrujene, sploh nisem imela občutka, da sva toliko prehodila. Žuljev pa tokrat nisem dobila - morda je Compeed stick le pomagal, pa zamenjala sem nogavice - očitno mi pohodne ne ustrezajo, ker so me obakrat čevlji ožulili, tako da bom imela kar navadne od zdaj naprej. Kakorkoli, izlet je bil lep, Kekčeva dežela pa "pade" zadnji vikend v avgustu, za rojstni dan :o)

Ta vikend pa smo hribe izpustili. Smotko je namreč v petek še zadnjič praznoval svojo 30ko, tako da v petek sploh spat nisem šla :o) Ob 12h sem se po sedmih urah spanja zbudila s sumljivo veliko energije in dobrim počutjem, kar se je do popoldneva spremenilo - in sem tako prespala še do večera, kar tri ure skupaj :o) Ne vem, kdaj sem nazadnje popoldne tako dolgo spala. Danes smo še bolj utrujeni in zaspani :o)

Ocistimogore.si in izlet na Veliko planino

2010-08-02T22:41:00.006+02:00

O akciji Očistimo gore sem brala že kak mesec nazaj in rekla, da bomo sodelovali. Vrečke sem videla že na Vršiču prejšnji mesec, ko smo bili na poroki. Včeraj pa smo po dolgem času spet šli malo v hribe, tokrat na Veliko planino, kjer je bilo očitno tudi "pol Slovenije".

Gneča je bila res velika, na gondolo smo ob 12h čakali kar eno uro, poti so bile polne, smeti pa k sreči nismo opazili. :o) Nad jamo Veternice je sledil počitek in malica, smeti pa so romale v naše nahbrtnike, tako kot vedno. Do jame na žalost nismo uspeli priti, ker je bilo prestrmo za psa, zato smo šli naokoli mimo turističnega naselja nazaj do zgornje postaje nihalke, kjer nas je spet pozdravila gneča.

V naslednjem mesecu oz. dveh bo zagotovo na vrsti še kak vrh naših gora. Letos smo zaenkrat kar pridni, saj sva bila že na Tromeji, prejšnjič smo bili sicer v Italiji pod Montažem/Višem, a sledi (verjetno) še Pokljuka, Vršič in kaj podobno prijaznega psu, otroku in takemu, ki se boji višine in prepadov :o) Če bomo našli še kočo z vrečkami, bo še lepše. Zagotovo bomo vanjo dali še tiste smeti, ki so jih pred nami pustili drugi planinci.

Za tole objavo me je spodbudila Barbi. S promocijo akcije Očistimo gore na svojem blogu namreč lahko postaneš ambasador akcije :o) Tisti (redki) bralci, ki še zaidete sem - saj veste - smeti vedno odnesite v dolino! Ambasadorji pa lahko postanete tudi vi. Več na www.ocistimogore.si ali na Facebooku: klik

P.S.: Po dooooooolgem času končno ena objava za v mojo sicer ljubo "labelo" Umweltschütz :o)