23. junij 2017

Bolj počasi

Zadnji dnevi so bili hektični. En kup opravkov, en kup norenja, en kup zadolžitev ... vmes pa en kup razvojnih mejnikov, ki jih je postavila mala. Dva tedna se že plazi, najprej je začela z vojaškimi vajami, zdaj naredi par "korakov" tudi po kolenih. Nanje se tudi dviguje, zadnja dva dni preizkuša svoje nogice. Naše majhno stanovanje je tako potrebno stalne nege - sesanja in pomivanja, ker imamo psa. Kljub vsem tretmajem pa je tamala po svojih combat vajah še vseeno umazana kot pujs, ker joj, te dlake. Najraje se plazi po kuhinjskem tepihu (=leglo dlak), se zadržuje pri pasji košari, skledi in boksu in počne vse sorte traparij. Skratka, konec je kuhanja v miru in podobno, stalno jo je potrebno imet pod kontrolo.

Moja porodniška se preveša v zadnjo četrtino in skrajni čas je, da si "vzamem bolj na izi". V zadnjih dneh sem zašila šest kratkih hlačk (štiri za E.), oblekco, popravila par stvari, zašila še ene oblačke po naročilu. Naenkrat sem spekla tri različne torte za nečaka in njegova prijatelja, ko so skupaj praznovali peti rojstni dan. Ob osemmesečnemu dojenčku to ni ravno mačji kašelj. Ker ne znam reči ne, kakopak. Potem smo petek in soboto preživeli na Bledu, jaz na izobraževanju, mož in tamala pa sta imela povezovalni čas zanju. Tam je bilo seveda fino, naporno, ampak fino, intelektualno aktivno, navdihujoče in vse ostalo, kar paše zraven. Preden smo šli, mi je bilo seveda vse to hudo odveč in mi hodilo narobe, a vedela sem, da ko bom tam, da bo super, kot vedno. Dan prej si je še ta večji razbil glavo v šoli - z malo sva dopoldne obredli nekaj trgovin po BTC-ju, odpeljali avto v Šiško (juhuhu in avstrijski cerkveni prazniki, cela Šiška je stala), ravno dobro prišli domov in napihnili bazenček kar sredi dnevne sobe, ko sva morali v šolo. Pa nazaj domov, na hitro nahranit malo, spakirat vse in peš na urgenco. Ob 14. uri, po žgočem soncu. Ker prenavljajo zgornji del Šmartinske, je z vozičkom nemogoče priti mimo, saj mi je čez stopnice pomagal nest voziček ta večji z razbito glavo, mimo lokala pa se tako komaj prebiješ že peš. Ne razumem, kdo jim daje dovoljenje za obratovanje, sredi pločnika, kjer zagotovo ne ostane en meter proste površine.

Oh, sem utrujena že, ko tole pišem. Zunaj se oglašajo škržati, ki jih sicer ne maram, saj mi jih je sila naporno poslušat cele dneve. Tudi prvi dan dopusta se je izkazal za naporen kar se plaže tiče, saj smo s psom spet prehudo omejeni. Kot vedno. Septembra bom rezervirala apartma za prihodnje leto, ker to nikamor ne pelje. Letos sem bila konec januarja že prepozna, potem pa mi je do sredi aprila tako vse dol padlo, ker ni izbire. Ali so cene v višavah ali pa so apartmaji dojenčku neprimerni. Danes namesto zajtrka sem najprej pomivala teraso, da se lahko plazi sploh po tleh. Ni fino. Ampak - ne bo mi treba kuhat vsak dan, ker bo to počela mami. Na dopustu smo, torej odpade likanje, sesanje, pomivanje posode kar naprej, pranje, šivanje ... skoraj vse.

Šivalni stroj sem odpeljala na servis. Beseda redni se bere smešno, saj je na servisu prvič v osemnajstih letih, zadnjih nekaj let v stalni uporabi. Seveda si želim novega, boljšega, zmogljivejšega. Tudi tu ima konkurenca prednost pred menoj. Ker ni stroja, ne morem sprejemat novih naročil, ne morem šivat E. nove kolekcije, kar pomeni, da bi mogla imet več časa.

Ves teden sem hodila spat ob enih zjutraj, saj sem šele zvečer lahko likala in šivala. Ko sem tik pred odhodom na morje ugotovila, da ima ta večji v šolski torbi natlačeno ne več zlikano srajco, sem mislila, da se mi bo zmešalo. Malo mi je padlo dol vse skupaj. No, ne malo, precej. Ker opozarjam na eno in isto in ne pade na plodna tla. Dol mi visi, da je fant in da je najstnik, se bo moral naučit svojih obveznosti in osnovnega spoštovanja. Priznam, fržmaga se mi, da cele dneve delam kot konj, pospravljam, skrbim za malo, poskušam naredit še kaj za mojo dušo (sama tako praktično nikamor ne grem, še plavat ne - ker me vse počaka), ponoči tako ne spim, ker se E. zbudi (sicer enkrat do dvakrat, pa vseeno), ker vstajam zaradi psa ... Ah, kaj naj naštevam, običajne zadolžitve mame in gospodinje. Stiska me, kako bo oktobra, ko se bom vrnila v službo in ne bom samo mama in gospodinja (socialnega in intelektualnega dela se strašno veselim, moja nova vloga pa joka zraven), kako mi bo vse zneslo. Ampak nekaj bom morala storiti, saj je tudi moja energija na žalost omejena. Tako sem si zadala, da moj delovni stil slehernega dne do konca porodniške ne bo "hurry up", ampak uživaj, počasi, prehitro bo konec. Kako mi bo to uspelo, mi sicer še ni jasno. :o)

Ampak moj krofek mi vsak dan polepša dan, v primerjavi s prej se n-krat več smejem. Ker drugače niti ne gre, če se ti nasmehne ta mala kepa veselja in dobre volje. :o)

Ni komentarjev: