23. maj 2017

Oda luni

Ne moji Luni, ampak luni na nebu. Spet se približuje mlaj, spet imam nesmiselne prebliske. Tale objava bo malce krajša kot prejšnje, ker se moram spakirat spat, še prej pa podojit otroka in se stuširat. Po enem mesecu sem spet plavala, komaj. Preden zvečer/ponoči padem v komo, imam silno veliko idej, takšnih dobrih, pa takšnih malo manj dobrih. Revolucionarnih. :o) Še vedno dopuščam, da me vznemirjajo objave mami blogerk, nazadnje sem želela spisat res dolgo objavo na temo "kaj vzeti s seboj v porodnišnico in kaj ti res pride prav po porodu". Ker sem naletela na tak ultimativni seznam, s katerim se - seveda - nisem strinjala. Še zapiske sem si naredila! Še dobro, da je bilo prepozno, da bi se lotila objave. Morda se je še enkrat bom, čeprav ne vem, na kateri blog bi jo umestila. Ampak spet - to je le moj pogled, moja izkušnja. Mi bo pa morda kaj prav prišlo za naslednjič, ko bom zagotovo že kaj pozabila.

Hja, kje sem ostala? Danes je bil naporen dan, večinoma sva bili sami, vmes sem kuhala zamudno, a dobro kosilo, se bojevala z malo, da je kaj pojedla (čeprav ne vem, zakaj se tako na vsak način trudim, ji nič ne manjka, če poje kakšno žlico manj). No, vem, zakaj jo občasno silim s prvimi žlicami kosila in/ali večerje - ker sicer gospodična kompenzira z dojenjem. Saj sva ga zmanjšali na 3 obroke čez dan, pa vseeno. Skratka - danes se je drla od Müllerja do Kolodvorske, blagajničarka svojega uizi tempa ni dvignila, raje je poslušala njeno dretje. Potem je le omagala v vozičku, izven ritma, ki ga ima že dva tedna. Od vsega hudega sem pol ure sedela na klopci pod blokom, čeprav sem ostala neverjetno mirna - navzven. Na noter me dretje še vedno iritira. :o)

Torej, slavnostno izjavljam, da me spet vznemirjajo (tak mil izraz :o)) debate o tem, kaj kdo od otrok vse zna, kaj kdo od otrok vse govori pri sedmih mesecih, kako drugi že skorajda uporabljajo ves pribor (pretiravam) in podobno. Le da tokrat še nisem zabredla tako globoko kot pri prejšnji objavi. :o) Bonny in Barbara, bereta? :o)

Ne vem še, če se veselim dolgega in vročega poletja, ki je pred nami. Poletja sicer že, a vročine ne preveč. Spremenit bova mogli najino rutino, saj sprehodi opoldne ne bodo dobra izbira. Vsake toliko me stisne, da samo še poletje gre mimo in moram nazaj v službo. Nisem še mentalno tam in ta misel me precej plaši. Kako bom zmogla vse to - otroka, službo, šivanje, ker želim pri vsem bit kar se da dobra. Pa še izobraževanje, gospodinjstvo, kaj prostega časa? Vsaj v tujino me ne vleče znova in znova ob spremljanju novic. :o(

1 komentar:

Barbara pravi ...

Prebrala :)
Objav mami bloger sploh ne berem, ker me vse skupaj spravlja v stisko. Moj skoraj štirimesečnik je sicer precej neproblematičen, celo noč prespi (trkam), krčev ni imel ... ampak potem ves dan visi na meni. Priklopljen. Če zaspi in ga odložim, se skoraj takoj zbudi. Če se med odlaganjem ne predrami, zaspi za kakšno uro, ampak moram biti ves čas z njim ... Saj je lepo, je pa naporno cel dan presedet v neudobnih položajih in ga imeti ves čas na rokah.
Zaradi (pre)vročega poletja sva večinoma notri in se mi že meša.
Pa čez dan ne morem nič naredit - talo sedim na sedežni in lačna gledam, kako je vse razmetano, umazano ... Juhej :)