29. april 2017

Biti mami in iskanje popolnosti

O tej objavi razmišljam že skoraj teden dni in imam celo zapiske na telefonu in v wordu, tudi tipkam jo po delih. Možgani mi še vedno najbolj delujejo zvečer pod tušem, ko rešujem svet – včasih je po njem boljše, včasih premlevam sto stvari, zaradi katerih potem, itak prepozno, ne morem zaspati. Očitno me iz tira vržejo polne in prazne lune, hormoni, slabše vreme in podobno, saj se dvomi vame pojavljajo periodično. Ta mesec so bila lunina nihanja še posebej močna, morda vpliva nanje tudi polletna prelomnica. Moja mala punčka z vsakim dnem ni več tako mala, v bistvu niti nikoli ni bila tako zelo mala, kot sem si jaz predstavljala, da bo. Zdaj, ko sem na porodniški, mi je služben stres prihranjen, še vedno pa je prisoten stres skrbi za dojenčka, najstnika (in pripadajoči (ne)družinski člani), napornega psa, gospodinjstvo … predvsem pa stres pred samo seboj.

Prosim, ne vzemite vseh tegob in »razmišljanja na glas« dobesedno, vmes bo kaj povedano med vrsticami, vmes bo malo sarkazma, v grobem pa je kar resnica. :o) A vendar, če povzamem Instagram objave: »The struggle is REAL. So bear with me.« Če se bo kdo prebil do konca, mu čestitam, saj ima objava pet in pol strani v wordu oz. 4.000 besed. :o)

Porod
Če začnem pri porodu – naravno je edino tisto pravo, super je roditi na Jesenicah, kjer te ne pregledujejo, nimaš CTG-ja priklopljenega, zraven imaš lahko dva spremljevalca ipd. Pustimo, da če je karkoli narobe, novorojenčka tako pripeljejo v LJ. Porodnišnico imam praktično pred nosom in nisem niti enkrat pomislila, da ne bi rodila v Ljubljani. Ne nazadnje je bilo pomembno tudi dejstvo, da se tu zgodi največ porodov, posledično imajo tu največ izkušenj. **** pa naravno, jaz rabim protibolečinska sredstva! Poznana zdravnica porodničarka pa je sploh zlata vredna. Nadalje se zaplete, če ne rodiš normalno oz. vaginalno. Se nisi dovolj potrudila. Si evolucijsko neprimerna ženska, da bi lahko naravno postala mama, ob tem pa ohranila svoje in otrokovo življenje. Carski rez te oropa prvega stika z otrokom. Bežno se spomnim, da so mi jo položili k glavi po operaciji, prvič pa sem jo videla šele tri ure kasneje. Še danes mi je žal, da spinalna analgezija ni prijela, da nisem bila jaz tista, ki bi takoj videla svojo deklico. Okrevanje po carskem rezu je bilo naporno, pomanjkanje železa, hormoni in boleče dojenje tudi. Zavidam tistim, ki so po treh dneh kot rožice, potem ko so v pičlih dveh urah z nasmehom iz sebe iztisnile svoje otročičke.

Dojenje in rejenje
Oh, pa smo pri dojenju. Pred porodom se nisem obremenjevala s tem, če bo steklo, bo, če ne bo, ne bo. Pri obeh opcijah sem našla prednosti in slabosti. Misel na dojenje me je pred porodom celo plašila, po njem se mi je zdelo povsem naravno. Mala je bila strastna sesalka, tako da ni bilo težav s tem. Je pa bolelo, o fak, kako je bolelo! In tega ni povedal nihče, da tako zelo boli. Prva dva tedna sem s strahom gledala na uro in stiskala zobe ob pristavljanju. Zraven so mi tekle solze ali pa sem grizla blazino, svojo roko ali plenico. Ampak dojenje je nadkrasno, to moraš počet! Dojenje mi je postalo enostavno in nekaj posebnega šele po treh, štirih mesecih. Misel na stekleničko in adaptirano mleko pa tako grozljiva, kot da bi nekdo želel, da v svojega otroka zlivam strup. Vseskozi so mi težili, da saj pridobiva, a je na spodnji meji, počivat, počivat, počivat gospa, nikamor hodit popoldne. Ob vsem tem sem se počutila skrajno nesposobna, nesposobna nahranit svojega otroka. Kakor se sliši bizarno, sem to doživljala kot svoj osebni poraz. Pa ne govorimo o 200 g premalo, govorimo o slabih 100 g na mesec. Dojenček pa zadovoljen, večino časa nasmejan, z lepim razvojem, le noči so bile občasno naporne, kar je pomenilo, da sem vstajala vsaki dve uri. Takšnih noči je bilo na srečo malo, glavnino prespiva z enim do dvema bujenjema.

Kar mi je do sedaj povzročalo največ stresa, je to gotovo pridobivanje teže novorojenčka. Že v porodnišnici sem jo »silila« s hrano, da le ne bo zgubljala preveč teže in da greva lahko domov. Potem je prišla patronažna: »Veste, koliko se mora novorojenček zrediti na dan? Ne veste? Vsi starši to izstrelijo kot iz topa! 20 do 30 gramov na dan mora pridobivat dojenček.« In 20 gramov je kar naenkrat bilo premalo. Pa tehtanje pri zdravniku, spet premalo, pa se je zredila točno toliko, kot naj bi bilo povprečje oz. kolikor je nekje spodnja meja, a ne minimum. Pri štirih mesecih po njihovih standardih spet premalo – zadnja dva obroka kombinirajte z adaptiranim mlekom. Spet nov »osebni poraz«, spet en dan joka, skrbi, sekiranja in obtoževanja same sebe. Zakaj (mi) je bilo tega treba?! Zraven pa navidez lepo rejena dojenčica, ki je na mojo in svojo srečo zavračala adaptirano mleko, ker več kot toliko naenkrat ni mogla pojesti! In tako sva s polnim dojenjem vztrajali skoraj do petega meseca, ko sem začela uvajat gosto hrano. In taista patronažna se je pri obisku ob uvajanju GH negirala, ko mi je dejala, da naj se ne sekiram, da je mala super, da v zdravstvenem domu pač malo težijo in »gledajo tiste svoje tabele«. Da naj vzamem le tisti del nasveta, ki mi koristi. Halo? Halo? Kdo mi je enako govoril pet mesecev nazaj? Zakaj sem s strahom čakala vsak njen obisk in tehtanje? In to teženje s težo v primeru »kaj pa če zboli, mora imet zalogo« je za moje pojme na nek način spodbujanje debelosti. Spodbujanje debelosti in »futranje za zakol« kot temu pravim sama, da bo otrok imel zalogo za »kaj pa če« lahko kasneje vodi v številne bolezni, npr. diabetes (pred kratkim diagnosticiran očetu, zato zdaj vemo, kakšna odrekanja to vse pomeni). Vsekakor otroku ne omejujem in nimam namena omejevat hrane, ampak je pa s hrano ne silim. Če ne je, pač ne je, bo pri naslednjem obroku več, če ne pa bo več jutri. Ali pa seveda ponoči, ko je pogosto nadoknadila slabše prehranjevanje čez dan.

Pred vsem tem nisem razumela »fanatičnih dojilj«, ki so se dojenja oklepale za vsako ceno. Nekje takrat, pri štirih mesecih, sem sebe uvrščala prav v to kategorijo. To je bilo edino, kar nihče ni mogel storiti namesto mene ali mi tega »odvzeti«. Edino, kjer sem bila le jaz »dovolj dobra« za svojega otroka. In najbolj enostavno zunaj, v avtu, na poti. Vedno dovolj toplo, vedno sveže, vedno takoj (ker je že odpenjanje majice za dojenje prepočasno!), vedno čisto. Ob vseh dvomih vase (še nikdar jih nisem imela toliko kot zadnje pol leta) si mislim, da še dobro, da dojim, če ne bi bila še bolj zanič.

Gosta hrana
Hoho, pa smo tam. Na srečo mala pojé praktično vse, kar ji dam. Za nas nisem pozorna na bio, eko, organsko, domače … Seveda imamo vsi raje tako hrano, če je dostopna, oz. smo vedno veseli domačih jajc, z moko iz mlina so palačinke in biskviti še posebej dobri. Pri mesu se malce zatakne, no, precej, ker ne želim jesti mesa »poznanih« živali oz. imam z mesom en čuden odnos. Surov se mi kar precej gnusi, ampak ga imam pa rada. Živali se mi smilijo, a vseeno ne pojem dovolj zelenjave, da bi nadomestila beljakovine. In okus, ta je pač tisti, ki me »nese«. V tem primeru se delam noja in tiščim glavo v pesek. Za zdaj. Skratka – če ne ponudiš otroku bio, eko, sveže hrane, ki si jo z goro ljubezni skuhal le zanj, na sopari, ne v vodi, jasno, dodal bio začimbe … Ja, spet si pogorela na celi črti! S tem da otrok nujno rabi urnik, tudi takrat, ko še ne spi po urniku in ni lačen po urniku, pa ko so dnevi zunaj krasni in si opoldne raje zunaj, na soncu. O, kako sva bili obe nesrečni tisti dan, ko sem želela uvajati urnik, ker sem to prebrala na spletu, pa je bila ravno spet prava luna in ravno prav neprespana noč, da sem bila spet v dvomih. Ker super mami ima pač vedno vse pod kontrolo in kosilo ob pravi uri in pravi temperaturi na pravi mizi. Kupljene kašice? Čisto preveč sladkorja, pa dve leti so uporabne, o, kako mora biti to zanič. V zapisku na to temo imam v telefonu povzetek vsega tega gneva, ki ga stresam ob vsakodnevnem kuhanju kosila, sadna malica in mlečna večerja mi ne povzročata toliko frustracij. Vse bio, lokalno, sveže, kura se kar sama uleže na krožnik in reče: »Prosim skuhaj me za tvojega otročička.« In bognedaj sladkorja pred tremi leti – nič plazma piškotov (čeprav je odraščanje pomembno), nič banan, nič sladkega. Tu sem klonila še preden bi rekel keks. Se pa strogo držim brez soli in ne pustim babicam, da ji dajejo našo soljeno in močno začinjeno hrano. Vse ob svojem času. Prav tako vztrajam s pitjem vode in ne soka, ob čemer sva se pred porodom z možem lahko skregala na smrt. Zadnjič je rekel, da to mi pa mora dat prav, da jo navajam na vodo. Da se je motil in da je to super.

Razvoj
Izogibam se branju knjig in spletnih strani, kaj bi dojenček pri določeni starosti moral osvojit. Občasno na te strani zajadra mož in mi pove, da mala skoraj vse obvlada. Sem in tja se najde kakšna stopnja v razvoju, ki je še ni osvojila, a jo osvoji teden, dva za tem. Skratka – je popolnoma normalen, zdrav otrok. Kot pri vseh rečeh je tudi vsak dojenček svet zase in jih ne gre primerjati. A vseeno mi nekje zadaj v malih možganih kljuvajo informacije, kdaj so kako stopnjo osvojili meni poznani dojenčki – recimo ta večji in nečak. Ob premlevanjih o spodnjih dilemah sem potem pomislila, da sta mož in njegova bivša žena pri ta večjemu vse delala bolj na hojladri in bolj malo po smernicah, pa je z njim vse v redu. Kak handling, kaka pedokinetika in anatomsko oblikovani vozički … Pa je precej športno spreten, le fina motorika ni ravno njegova prednost. :o)

Tu seveda za prvič mamico nastopijo hude dileme. Ali želim svojemu dojenčku najbolje? Želim. Ali bom z njim hodila na vrsto tečajev, telovadb, gibalnih uric? Hm, raje ne bi, je zima in bacili, pa ob uri nekje biti … ne, ne, preveč stresa za obe. Ali si prepričana, da morda pa res vseeno ne bi, pa čeprav je to vse precej drago? Hmmm … mogoče pa bi vseeno dala par deset evrov (krat več kot pet), ker saj veš, za svojega dojenčka pa vendar ja želim vse najboljše! In pri šestih mesecih še ne sedi samostojno! Ne samo, da kar pade v eno ali drugo stran, sploh se ne drži še pokonci, če jo spustiš. Pa v vozičku ne sedi lepo, je vsa zverižena, pa sonce ji sveti, pa ne vem, no, mislim, da zdaj bi pa že ja lahko sama sedela? In se pogovarjaš s prijateljicami, ki so hodile na pedosano, na pedokinetiko, v razvojno, na plavanje z dojenčki, na masaže, na jogo za mamice in dojenčke, na kaj vem kaj vse … Pa si spet v dvomih, če si ti RES dovolj dobra mama svojemu otročku, ker mu ne omogočiš vsega tega?

Pa se dogovoriš za individualni obisk, ki nanese desetino tvojega mesečnega dohodka, ker za svojega otroka pa le najboljše in ker verjameš, da mu bodo te vaje vsekakor koristile, tebi pa tudi, da končno nehaš dvomit vase in začneš delat prav. Mož se seveda ne strinja, ker ne vidi potrebe po tem in ker se mu zdi res predrago, dohodek pa se je občutno znižal z mojo odsotnostjo iz službe. Pa vseeno, boš pač dala iz prihrankov, premlevaš, se pogovoriš s prijateljico … in po celem vikendu drobnih napredkov dva dni pred dogovorjenim terminom sediš na tleh in gledaš svojega otroka, ki resda še ne sedi samostojno, se pa nekako plazi, kotali in premika na vse strani in kar naenkrat zapusti svojo igralno podlogo in se veselo s trebuha povzpenja po stolu v spalnici, ga liže in navdušeno čeblja zraven. Za tisti dan se obeta še obisk babice z Dolenjske, ravno v tistem času, ko naj bi imela to aktivnost. A ker babica ni pogosto v Ljubljani in ker je bila nazadnje pri meni na obisku leta nazaj, pa ker je otrok vidno napredoval v zadnjem tednu, nenazadnje pa te žuli tudi finančna plat, ta obisk prestaviš za nedoločen čas. Nisem še čisto prekrižala možnosti individualnega obiska (skupinska vadba me ne zanima), ker deep down inside VEM, da bi bil za malo koristen in ne stran vržen denar. A ta hip morda res ni nujen.

Ko se končno pomirim sama s seboj, da sem se vendarle odločila prav, zajadram na Facebook in berem pozitivne izkušnje mamic s tovrstnimi vajami, kaj vse to dojenčku da, kako se dojenček in mamica še bolj povežeta. In sem spet tam, na začetku! Ampak plusi in minusi ostajajo enaki, moja vest pa je spet na preizkušnji. O tem povprašam še pediatrinjo ob zadnjem rednem cepljenju (o tem raje ne bom razpredala, preveč deljenih mnenj), ki pravi, da naj tega ne počnem, da ni ok, ker učijo drugače kot v razvojni. Da se pa vidi, da mala sedi naučeno in ne sama od sebe. Saj vem, da bo z njo zaradi tega verjetno vse ok, ker leta in leta in leta nazaj nihče ni mamic učil, kako naj motorično pomagajo svojim otročkom, pa je danes z nami večinoma kar ok. :o) Ampak spet – ali sem naredila dovolj za svojega otroka?

Pa še večna dilema o vozičku. Že pred zanositvijo sem si želela bugaboo buffala, ki ima ceno da te kap. Ko se mi je trebušček končno malo poznal, sem že stala v Baby centru in ga občudovala. Krasen je, moj bo! Bom pač bolj intenzivno šparala, kaj pa čem. Za mojega zelo zaželjenega dojenčka vse, seveda. Pa je trebuh še malo zrastel, pa je mož postal pozoren na vozičke, pa sva šla gledat vse še skupaj. In že odločena še enkrat šla v Baby center, ko sva še enkrat pregledala vso ponudbo, obnovila moje zahteve in na koncu domov odpeljala mutsyja, ki je bil pol cenejši, možu lepši, lažje je šel v avto, bil tudi precej lažji … Moje srce pa je jokalo. Pretiravam! :o) Rabila sem le en reality check, da nisem izbrala tako dragega vozička, to pa je bil prtljažnik – ker imamo psa, njen boks zasede pol prtljažnika, buffalo pa ga zasede več kot pol. Je težek. Je lep, a drag. Ne bo tako zelo praktičen kot mutsy. Dokler sem uporabljala košaro, je bilo vse super, športni del pa mi je grd že od začetka. In tam nekje kot s pedokinetiko in hudo močno polno luno, sem premlevala tudi otroški voziček. Bugaboo cameleon, ki je manjši in lažji, a možu ni všeč. Pa kaj me briga, kaj je njemu všeč, saj ga jaz vozim 95 %, a ne? In ima anatomsko oblikovan sedež, pa lep je, pa drag je, pa fensi je in za v mesto bi bil krasen. Ampak mojega mutsyja pa tudi ne bi kar prodala, če je pa vseeno lep s košaro, pa okreten, pa če ga obrnem stran od mene, niti ni tako grd, pa res se enostavno zloži … V tem času je tudi mala napredovala in v vozičku sedi čisto lepo, strehico sva usvojili in kupili še sončna očala. :o) Tako sem idejo o bugabooju pokopala do naslednje nosečnosti. Pa da se razumemo – z mutsyjem v resnici ni nič narobe, je zelo uporaben voziček, a ni mercedes in večno mi bo žal za ta kompromis, ki sem ga sklenila z možem in praktičnostjo.

Oblačila
To je vsekakor stvar, pri kateri bi lahko prihranila ogromno. Ampak – od nekdaj sem komaj čakala, da bom lahko kupovala dojenčkasta oblačila za svojega otroka. Še ko sem se igrala z baby bornom, je imel celo kolekcijo oblačil, ki sem jih kasneje šivala tudi sama, vedno pa je bil usklajeno oblečen. Po barvah, po stilu … Že petnajst let nazaj sem si shranjevala slike z interneta iz Gapa, Nexta, Mothercara in podobnih trgovin in jih med sabo kombinirala po kompletih v slikarju – za fantka, za punčko, nevtralno. Kaj bi imela, kaj bi kupila. Zdaj to počnem v živo. Redko je mala oblečena v nekaj, kar ne gre skupaj. Včasih pride tak dan, ko se mi ne da zamenjat celega kompleta, ker se umaže/zmoči zgornji ali spodnji del. A če že jaz ne morem biti tako urejena, kot bi si želela, je vsaj mala šik.

Jaz se oblačim praktično. Ne lepo, ne udobno, ne po zadnji modi, ampak praktično. Prve mesece je bilo grozno, ker me je bilo strah dojit zunaj. Prvič, ker je bil mraz, drugič mi ni bilo prijetno. Groza me je bilo iti od doma ob misli, da bi morala malo podojit npr. ob čaju v nekem lokalu, pred vsemi temi neznanci. To zdaj seveda ni več problem, a še vseeno nimam rada svojih jošk ravno na razstavi. Tudi dojiva se čez dan že precej manj, ampak včasih, če je izbrane volje ali lačna/žejna, zadošča le to. Zato se moram oblačit praktično, da lahko kar se da diskretno dojim, da ne kažem trebuha, da mi ne piha čez hrbet. Adijo, oblekce. Adijo, lepe srajce. Po parih mesecih doma sem bila že sita trenirk, pajkic, kavbojk, superg in puloverjev s kapuco. Ampak to je praktično, sploh če je pihalo ali bilo mrzlo, da sem se lahko slačila in oblačila, odpenjala in zapenjala.

Znane osebnosti, družabna omrežja in drugi blogi
Ob vsem tem si na koncu rečem: »Pa halo, Teja, diplomo in magisterij (bolonjski, kaj pa) imaš iz marketinga, delaš v tem sektorju, pa kako si lahko tako naivna? Kaj ti tu ni jasno?!« Lahko bi vedela, da je to vse bullshit in marketing. A na koncu dneva sem tudi jaz samo potrošnik, ki ga naplahta vsak ta drug.

Rada prebiram Instagram, ki porabi tudi daleč največ baterije na mojem telefonu. Tudi mož rada brska po njem in si kaževa drug drugemu zanimive objave. Na račun Instagrama sva oba spala kar nekaj ur manj. Ampak prav Instagram je tisti (Facebook tako ali tako kaže ene in iste objave in nič zanimivega), zaradi katerega se včasih spet sprašujem zgoraj naštete stvari. Na slab dan sem pač dovzetna za stavek: »Če želite svojemu otroku najboljše, ah, seveda, da mu želite … Potem mu boste kupili samo take gumijaste igračke XY, ki so iz naravnega kavčuka in nimajo luknjic, kamor bi lahko uhajala voda in se nabirala svinjarija, plesen …« Seveda, da želim svojemu otroku najbolje, kajne, ampak ker je dobila kar nekaj gumijastih igračk od obiskov, se seveda kopa z njimi. Navdušeno jih meče po vodi in daje v usta. Ampak hej, spet sem slaba mama, ker niso iz naravnega kavčuka in ker vanje lahko pride voda in v njih ostane. Najlepše so seveda skandinavske blagovne znamke, ki ne samo, da pri nas niso vse dostopne, ker je Slovenija še vedno najbrž ena majhna, zahojena deželica sredi Atlantskega oceana, ne pa sredi Evrope, pa je poštnina potem pač kar naenkrat dvajset evrov ali kaj takega … No, ne samo, da niso vedno dostopne, še cene so enormne. Takšne, da si jih s povprečno plačo pač težko privoščiš v taki meri, kot bi si morda želel.

Potem pa prideš do znanih na Instagramu. Do slovenskih zvezd, blogerjev, endorserjev … Zdajle so možgani že preutrujeni, da bi se spomnila slovenske besede zanje. V tujini znane osebe precej bolj lahko vplivajo na nakupne odločitve, prav tako blogi, vlogi, družabna omrežja. V Sloveniji ne tako zelo – za zdaj. Bruha se mi ob posiljenih opisih izdelkov blogerjev z 20-50 sledilci; kaj bo imelo tisto podjetje od tega? Razen da je poslalo nekaj »čokolad« zastonj in da so taisti napisali par resnično »posiljenih« objav. Vem, da ne gre enačiti in posploševati, a mene to odbija od nakupa takšnih izdelkov. Skratka, želela sem povedati to, da par trgovin/blagovnih znamk kar naprej podarja drage izdelke (kvazi) slovenskim estradnikom, ti to vestno objavljajo po svojih kanalih in nekateri še celo v vsako trač revijo znova in znova. Vem, ker jih dobimo v službi. :o) Ampak kaj ima v resnici povprečna mamica od tega, da ve, da Iris in Ana vozita Mimo (ali Visto, saj ne vem?), da ima Rebeka Stokke in da Urška piše o izdelkih njeno (eno samo samcato) izkušnjo z izdelki, za recenzije pa izbira pretenciozne in senzacionalne naslove. Saj se izogibam vsem štirim, a sem in tja vseeno najdejo pot do mene. :o)

In potem pridemo do mami blogerk. Večini prej sicer nisem sledila, a kar sem do sedaj poklikala, me je kar malo razočaralo – nekatere objave so kratke in prisiljene, predvsem pa z v nebo vpijočimi pravopisnimi napakami. Tudi jaz ne pišem brezhibno, a se trudim. Predloga s in z pa vedno uporabljam prav, tudi vejic ne namečem v svoja besedila kar tako, z zaprtimi očmi ali po trenutnem navdihu. Ne rečem, da so vedno vse postavljene prav, a bi si to vsekakor želela. Zapisov s toliko napakami sploh ne berem več, sploh pa ne z napačno postavljenimi vejicami, ker enostavno tega ne morem brat.

Država
Še zadnji segment te moje sage razočarane gospodinje na porodniški. :o) Če kdaj, sem bila razočarana nad državo decembra oz. januarja, ko sem dobila zavrnjeno vlogo za enkratno pomoč ob rojstvu otroka, ki bi morala pripadat vsakemu novorojenčku v Sloveniji. Ker moja mala ni nič drugačna od dojenčka od Jožice in od Francke. Ni vredna nič manj kot katero koli novorojeno bitje v Sloveniji. Država v resnici spodbuja rodnost pri slabše situiranih, če pa imaš slučajno dovolj prihodkov za dostojno preživetje, pa se dela norca iz tebe. Otroka nimam zaradi države, daleč od tega, imam ga zaradi sebe, naju. Ampak se mi zdi krivično. Dva meseca sem na sprehodih jezno v glavi sestavljala pismo predsedniku, ki bi tako naletelo na njegovega PR predstavnika, če že (spet – halo, delaš v tem in študirala si to, ring a bell?). Zdaj ga imam že skoraj en mesec v osnutku na mailu, po še enem tuširanju, jasno. Namesto da bi šla spat in ujela malce več počitka, sem besno tipkala na telefon. Takrat sem dala ves svoj gnev iz sebe, če bo kdaj slučajno res priromalo do predsednika, pa kdo ve. :o) Vem, da nič ne bo spremenilo, a jaz bom sama pri sebi vedela, da sem storila vse, kar je bilo v moji moči za mojega otroka in bom tako mirnejša. Do takrat pa bom pregledovala stanovanja naprodaj, prestavljala sto in eno stvar v našem (pre)majhnem stanovanju z najlepšim razgledom in se razočarano pogovarjala sama s seboj in z bližnjimi, da ali ni žalostno, da si z dvema povprečnima/normalnima plačama, ne moreš privoščit dostojnega življenja in dovolj prostora za živet? Želimo ostat v Ljubljani in to ne v katerem koli delu Ljubljane, saj selitev izven mesta za seboj potegne preveč logističnih preprek in drastično poveča čas, preživet v avtu, na cesti in ločeno od otroka.  

Intuicija

Ob vsem tem pa je najpogostejši nasvet, ki ga dobiš – delaj po svojem občutku in mama svojega otroka pozna najbolje. Že, že, a kaj, ko sem/smo bombardirani iz vseh strani, kaj je prav in kaj ne. Pa ne samo kaj je prav, še kaj je najboljše in kaj ni dovolj dobro! Včasih si želim, da bi imela nekoga, ki bi mi rekel: »Ja, Teja, prav si se odločila,« ali pa: »Ne, to ne bo prava pot.« In potem svizec zavije čokolado v folijo. Pa sem mislila, da jaz sem pa res dobro pripravljena na otroka. Toliko sem jih prečuvala, tudi mojo ljubo K., s katero sem bila od rojstva dalje. Pa nečaki, pa ta večji, pa ure in ure prebranih forumov, blogov ipd. Ja, valjda! Sovražila sem stavek: »Saj boš videla/razumela, ko boš imela svoje otroke.« Ja, najraje bi si jo privezala nase in s čudežno palčko začarala, da bi bila vedno majhna. :o) Pa da ne bo pomote – naša mala deklica je ena izmed lepših stvari, ki so se mi v življenju zgodile. Vsekakor pa za zdaj »stvar«, na katero sem daleč najbolj ponosna. In rada sem mami. Z vsem srcem sem mami moji ljubi mali deklici. Kot sem bila pred njo predana psu. A ker nisem le mami in pasja mami, pač pa imam sto in en interes, so dnevi pogosto prekratki za vse, kar si želim storiti. Ko bom velika, bom imela »pinterest« pospravljeno stanovanje, ravno prav denarja za lagodno preživetje, pridne otroke, super moža in eno veliko delavnico za moje izdelke. O njih pa kdaj drugič, je že preveč jamranja v tej objavi. :o) 

12 komentarjev:

Barbara pravi ...

In feel you. Slaba vest zaradi dodajanja AM, po drugi strani olajšanje, ker mu lahko kdaj po napornem dnevu in urah visenja na meni, ponudim flaško, potem pa spet slaba vest, ker sem ga kako na hitro odpravila .... Pa še in še je tega. Da ne omenjam patronažne s tisto je*eno vago ... Pa sem šele na začetku.

Riba pravi ...

Ooo, Barbara, kako pa sem vesela tvojega posta! Se spomnim, da si se oglasila lani ob mojem obupanem postu o neuspehu, pa je bilo v resnici ravno takrat vse tako, kot je moglo biti. Čestitke in obilo crkljanja! :)
Če bi lahko malce pogledale v prihodnost, bi bili ti naši začetki precej lažji. Ravno danes sem prebrala en lep članek o dojenju, o izgubi teže v porodnišnici in vseh tegobah. Ampak - vem za drugič. :)

Barbara pravi ...

Hvala! Ja, zdaj imam 2 psa in sina, starega dobrih 5 tednov. Zanosila sem, ko sem nehala razmišljat o otrocih, in potem me je nosečnost precej presenetila. Zdaj pa je, kar je 😀

Bonny pravi ...

Preverjam, če se komentar objavi takoj, in obenem upam, da se moj prejšnji ni zbrisal in je le "na čakanju" ... :)

Bonny pravi ...

Oh, pa se je le zbrisal! Natipkam ponovno.

Bonny pravi ...

Ojoj, ne morem objaviti komentarja, ker je ... predolg! :) Ni čudno, da se mi je prvič zbrisal, Blogger očitno ne prenese toliko jamranja. :) Objavim po delih.

Bonny pravi ...

Riba, kot bi mi brala misli. Lahko ti vrnem 4.000 znakov, ampak upam, da bom krajša. :) Mislila sem, da sem pripravljena na vse izzive. Že tako sem nekaj časa odlagala nosečnost, da je bilo res vse na svojem mestu. Prebrala sem nekaj knjig (pustimo, da v njih piše vse obratno, kot promovirajo nove smernice ), kritično (v mislih) ocenjevala vzgojne metode staršev (Pa kako ga ne moreš umiriti?), obiskala šolo za starše (realne informacije). Ja, pripravljena sem bila natanko do poroda. Kaj pa zdaj?
(opomba pred branjem: klicaji in vprašaji služijo za izražanje osuplosti, ne razburjenosti :))
1. Porod: oh, kako sem v sprejemni pisarni zatrjevala, da ne potrebujem ničesar proti bolečinam. Nekaj me je zbadalo in tolažila sem se: »Če bo tako, bo že šlo.« Imam kar visok prag bolečine, vedno se psihično pripravim, kako hudo bo, pa potem ni. :) A po klistirju sem že spraševala sestre, kaj mi lahko dajo. »Veste, zdaj pa bi nekaj vzela.« »Gospa, preveč ste že odprti, nič vam ne morem dati.« Wait, what?! A bi lahko kdo kdaj povedal, da imaš omejen rok, do kdaj lahko kaj vzameš?! S porodom sicer nisem imela težav, nisem se ga bala, imam zelo lep spomin nanj. Tako da ne morem razumeti, da te teži, ker si rodila s carskim rezom. Za to moraš biti pogumna, res moraš biti! Mene bi bilo strah pogledati tiste šive v živo. Ugotavljam, da sem po porodu postala bolj občutljiva (pozneje sem dala odstraniti 2 znamenji in me je kar streslo ob misli, da moram to narediti) in prepričana sem, da poznam razlog za to. Med porodom so me prerezali - tega in klistirja me je bilo najbolj strah, ampak je res, kakor pravijo, reza sploh ne čutiš. No, ampak potem je treba to tudi zašiti. Ne morem znam oz. upam opisat tega z besedami, kako je bolelo, ker bi uporabila preveč kletvic. Enkrat vmes me je še ta, ki šiva (ne vem, kako se jo poimenuje), tako dregnila, da mi je noga padla s stojala dol in so se zdrznile še preostale sestre, ki so bile v sobi. So ji rekle, naj bo malo bolj nežna. Čisto naključno sva se o tej prigodi z ginekologinjo na pregledu po porodu, ko sva govorili - hecno - da rodit ni težko, težje je potem dojit (v nadaljevanju). Pa mi je rekla, da je bila ona tudi rezana in da je prosila, naj pred šivanjem počakajo 10 minut, da anestezija prime. Torej je mene šivala v živo?! Avša! Kot da ji bom kam ušla! Na posteljo na oddelku sem v porodni sobi čakala do treh popoldne (rodila sem ob pol osmih zjutraj), ona pa ni mogla počakati 10 minut?! Avša avšasta!

Bonny pravi ...

2. Dojenje: ob vsej poplavi informacij o dojenju in spodbujanju dojenja bi lahko kdaj kdo povedal tudi, kako neznosno boli! Spomnim se sicer, da sem nekje ujela, da bi prvo dojenje bolelo, zato sem bila v porodni presenečena, kako lepo nama je vse steklo. Doma pa … grozljivka! V mojem najhujšem tednu sem jokala že, ko sem dvigovala hčer, tako so me bolele prsi, drugače pa sem 2 meseca hodila namrgodena z eno obrvjo kot Fredi Miler. Stanje se sicer potem normalizira, ampak fino bi bilo biti vsaj malo pripravljen na to, ne pa da sem prej gledala vse kičikiči slike smejočih mamic, kako uživajo. Hči je imela še to težavo, da je bila na začetku alergična na kravje mleko (v porodnišnici pa pri obrokih obvezno mleko), bila je vsa pikasta po obrazu, pa so rekli, da gre za čiščenje obraza. Prav, vi že veste. Ampak to čiščenje je kar trajalo, teža je bila na mestu oziroma je še padla. In še zdaj se spomnim, kako me je patronažna (ki je drugače super) gledala z velikimi očmi: »Joj, tole pa ne bo v redu.« Resno?! Ne ti meni »tole pa ne bo v redu«, saj sem vas jaz poklicala, vidim, da ni v redu, pomagajte mi, pomagajte njej. »Ste zelo proti umetnemu mleku?« »Nisem, če je to rešitev, ji ga bom seveda dala.« Takoj so me založili s stekleničkami in z mlekom, ki sem ga morala še dvakrat zamenjat, da sem našla ustreznega. Kar naenkrat so me vsi sočutno spraševali: »Aha, moraš dodajat, a?« Čisto sem se zasekirala (na IG prva 2 meseca nisem objavila nič), najela sem tehtnico, da sem jo vsak dan tehtala, si zapisovala … Ni da ni. Ker, je spet rekla patronažna z velikimi očmi, če ne bo dosegla teže po tabeli, bo treba izključno preiti na umetno mleko, govorila je celo o nekih tehtanjih v bolnišnici. Hvala, ampak ne hvala. Potem sem stvari vzela v svoje roke, šla na strogo dieto in samo dojila. Kadarkoli je zamijavkala, že je imela joško v ustih. Kračke in lička so se kar hitro pojavile. :) Opažam pa, kako se stvari spreminjajo. Prej je bilo nujno treba dojit, zdaj sem že čudna. Ravno zadnjič me je ena starejša gospa vprašala: »A še dojiš? Ne več, a ne?« Come on, punči je stara 9 mesecev, valda, da jo še! Kaj naj mleko, ki ga imam, stiskam in vržem stran, njej pa zakuham umetnega? Nikoli nič prav, nikoli!
Kako promovirajo dojenje v porodnišnici, je tudi poglavje zase. Vsaka sestra govori drugače. Dopoldne sem morala dojiti »po občutku«, popoldne »točno časovno določeno, 20 minut«. Dopoldne je bilo »poje, kolikor poje«, popoldne »gremo se tehtat«. Še dobro, da se nisem odločila za kranjsko porodnišnico, kjer si notri 5 dni. Bi se mi kar zmešalo. Aja, še to: toliko govora o pridobljenih gramih, domov pa so jo odpustili čisto zlatenčno, da se je še patronažni zdelo čudno.
3. Gosta hrana: če sem na začetku mislila, da bo dojenje pravljica, in uvajanje goste hrane nočna mora, ker res nisem kuharski mojster, se je izkazalo ravno obratno. Tudi jaz imam doma pridnega jedca, ki, če ji zraven primešam krompir, poje čisto vse. A tu se spet pokaže vpliv okolice. Doma že lahko kontroliram, kaj poje, na obiskih pa je ta kontrola manjša. »Daj ji sladoled«, »mal tortice pa lahko«, »pridi, poskusi, smoki«, »nesladkan čaj je čisto zanič« in podobne stvari me kar spravijo s tira, milo rečeno. Najbolj se hudujem nad tistimi, ki mi razumno kimajo, v žepu pa držijo figo in bejbi na skrivaj kaj dajo. Ej, doma se mučim in čaram z lonci (prej nisem kuhala), a to ni nič vredno? Vsakič sicer pripravim mini predavanje o sladkorju, da ni zdrav, da ga tako majhen otrok ne potrebuje (enako sol), ampak kako bom prepričala svojo 82-letno babi, ki s sladkorjem posuje še jagode, saj drugače niso užitne? Raje pritovorim hladilnik sabo, čaj v termovki in skušam preživeti. :)

Bonny pravi ...

4. Telovadba zame: jaz tudi na eno stran na FB ne upam več kliknit, kamor sem se prijavila na telovadbo (ne vem, a ta, ki ima to stran, poimensko vidi, kdo gleda njene objave :)). Zdel se mi je dober program, ura je bila ustrezna, potrdila sem prijavo, kupila celo nove pajkice. :) Spet se mi je zdelo, da sem pripravljena. Napokala sem tamalo v avto in do parkirišča sva obe skoraj doživeli živčni zlom (ni sem marala voziti v lupinici, zdaj v avtosedežu je mnogo bolje), jaz sem bila že pred miganjem čisto premočena, hči je od joka zaspala. Obrnila sem in šla domov. Vaditeljici sem se opravičila in rekla, da pridem naslednjič. Seveda sem ponovila vajo in rezultat je bil popolnoma enak. Potem sem vrgla puško v koruzo. Še dobro, da nisem že v naprej plačala vadnine (to kdaj pa kdaj naredim), ker bi se spet tolkla po glavi.
Njen razvoj: tudi jaz se velikokrat vprašam, če dosega merila. Po velikosti in teži je ne primerjam z drugimi, edino na slikanju kolkov sta bila zraven ravno 2, ki sta bila rojena na isti dan. Za glavo manjša in suhcena. Ker sem imela toliko težav s težo, sem pokomentirala, kako sta drobcena, saj je bila razlika res očitna. Pa mi je sestra rekla: »Tu nismo zato, da primerjamo.« Ojooooj, gospa, dihajte. Ko bi vi vedeli, koliko primerjav sem jaz dala v 2 mesecih že skozi, kako sem šla na prvi pregled k pediatrinji oborožena z vsemi datumi tehtanja in prikazom, kako ji gre teža gor (da me res ne bi poslala na kakšna tehtanja), potem bi me razumela. No, pediatrinja je pohvalila moje delo in teže niti malo ni komentirala. Me pa seveda zanima primerjava glede na razvoj. Na IG na primer sem videla, kako so nekateri dojenčki že pri 5 mesecih držali stekleničko, naša bejba pa je ni znala. Ja itak da ne, če sva se izključno dojili, mi je enkrat postalo jasno. Hecno je tudi to, da je imela samo enkrat delala tisti test oz. sem jaz povedala zdravnici, da se smeje, gleda za glasovi, se odziva … Pri 6 mesecih, ko bi morali preveriti, če prime kocko, če opazi rozino, pa nobene zdravnice ni bilo. Na bolniški. Pomanjkanje kadra. Dobro, da prime kocko in opazi rozino, to sem vedela, da zna, ampak lahko pa je kdaj drugega narobe in nihče me ne bo opozoril na to. Kar nekaj.
Voziček? Nasedla sem motu »za otroka najboljše« in kupila stokke, deloma tudi zato, ker mi je bil vizualno všeč. Otrok se je drl v košari, dere se v športnem delu. Sovražim voziček, prav na živce mi gre, boba rocks!
5. Oblačila: #ifeelyou #ravnovčerajvrečkaizHM

Bonny pravi ...

6. »Zvezde«: moram priznati, da sem kar malo razočarana nad sabo, da sem rabila tako dolgo, preden mi je postalo jasno, da je v teh objavah veliko kretenizma. Ali moja punči res potrebuje odejo od Little Giraffe in tutu krilo? Pred porodom se mi je zdelo, da mogoče ja, po porodu nekaj časa tudi še, potem pa sem po vsaki ogledani sliki in prebranem postu začela razmišljati – pa halo, punca, saj imaš svojo glavo, uporabljaj jo! Parkrat (mislim, da največ trikrat) sem poslala sliko različnim proizvajalcem. Ker mi je res luštno uspela. Tako – v zahvalo in pohvalo, da nam izdelek res prav pride. Pa so jo objavili? Jok, brate, nisem jaz Rebeka Dremelj! Ne vem, a so mislili, da bom zahtevala honorar. V življenju ne bi amatersko testirala vozičkov, da bi lahko napisala blog objavo, ali vzela kakšen popust, da bi slikala »svojo sončico« v unikatnih oblačilih. Vse ročno narejeno terja svoj čas in denar, kdo sem jaz, da se bom pogajala za neke popuste? Sem v »podobni« obrti kot ustvarjalke, ko tedensko prejemam vprašanja v stilu »Sej to ti ne vzame velik časa, boš že no. Aja, tolk to pride? A je že vštet popust?«, tako da naročeno pošteno plačam. Zadnjič sem opazila, da ena spletna trgovina promovira balkansko pevko, reposta njene slabe, neestetske slike. Nimam nič proti, ampak a ne bi raje kakšne nepoznane mamice? Verjamem, da bi se slednja sigurno malo bolj potrudila z objavami. In da je obregnem še ob bloge, ki po novem rastejo kot gobe po dežju. Vsaka je že pisateljica in strokovnjakinja. Ker sem slovenistka, veš, da sem prva v vrsti, ki bi uzakonila spletno lektoriranje. Slaba besedila, polno nekih groznih prevodov (ko že po vrstnem redu besed vidiš, da je prevedeno), napake, napake, napake in sluzavi zaključki prav vsakega posta. Ojoj no, vse te mamice so stalno dobre volje! Večna čast in slava!
7. Država: ko sem na CSD prinesla prijavo za porodniško, sem vprašala še za to pomoč. Gospa je pogledala mojo plačo in že takoj odkimala. Ne, nič ne bo. OK, ni panike, naj dobijo tisti, ki potrebujejo. Sem pa začudeno ugotovila, da živim v občini, ki je ena od (mislim da) dveh, ki ne daje nagrade za rojstvo. Menda pa potem takoj dobiš vrtec. Super, razlaga me je prepričala, ker jih poznam kar nekaj, ki niso dobili prostora v vrtcu. Februarja je zame prišel ta čas. Oddala sem prošnjo, kjer sem morala napisati, kateri vrtec želim. Vau, dali so mi celo izbiro! 14 dni nazaj sem prejela odločbo, da je moj otrok vpisan v žnj vrtec. Kako? Ja, potrebne so točke. A ker imam za zdaj enega otroka, ker sem poročena, ker imava oba z možem redni službi in domače podjetje, ker plačujeva vse davke občini (in državi), zakaj le bi dobila mesto v vrtcu, ki sem ga napisala. Sem že besno natipkala pritožbo, tako da te podpiram pri pismu predsedniku.

Bonny pravi ...

HVALA, Teja, za tole tvoje jamranje. Vidim, koliko stvari mi leži na duši. To in še veliko več! Lahko si ponosna nase – jaz na družabnih kanalih najraje spremljam 3 nepoznane mamice, od njih si ena ti. Verjamem, da nisem edina. Nisi daleč od popolne mame, saj – moj bog – šivaš in kuhaš! Nisi popolna mama (beri: tvoje slike niso eno samo utelešenje natančno načrtovane popolnosti in za sladkorno dobit quotov), si pa realna mama. In take imamo mame, ki ne uporabljamo družinskega množilnika in ki kdaj brez slabe vesti damo tudi kakšen piškot, veliko raje kot pa zapise na blogu, ki se končajo z »bil je lep dan, lepo je biti mamica«.
#jamranjeoff #triwordovestranipisava11 :)
PS1: Vidim, da moram (spet) začet pisat blog.
PS2: Za drugega bova že profesionalki. ;)

Riba pravi ...

Uh, sem se kar ustrašila števila komentarjev :)) Ampak potem sem jih z zanimanjem in z veseljem prebrala!

Mene vrtčevska enota in presenečenja zraven še čakajo, a vseeno upam, da so nam dali tisto zraven bloka, še sploh ker naj bi šla s septembrom v vrtec (pa ne bo šla, bo šla oktobra). Ja, ja, saga o dojenju - najprej si čuden, če ne dojiš, po pol leta si čuden, če še dojiš. Sploh pa imam rada stavek: "A še vedno pije pri tebi?" Ne, tudi je pri meni, ob meni, na meni ... in pije, seveda. Potem pa od koga dobim še komentar, če jo mislim dojit do šole. Veš da. :)

Hvala za te komentarje, me veseli, da še kdo razmišlja podobno. Mislim, da bi res morali na eno kavo. :))

P.S.2: Vedno rečem možu, da naj ne pozabi, da bova imela še enega in da lahko takrat še vedno kupim bugabooja ��