31. marec 2017

Še bi, prosim!

Če odštejem radosti sestavljene družine in najstniških težav primoženih otrok ter ostala nesoglasja, ki spadajo skupaj, pa en kup pospravljanja in vsakodnevnega kuhanja, bi tale porodniška lahko trajala kar malo dlje. Joj, kako se imam fino doma z malo. In to pravim po treh dneh, ki niso ravno najboljši. Ko je bil eden od njih kar "za žile rezat" naporen, ker ji nič ni bilo prav. Ampak sicer je ta naš škratek en tak dobrovoljen in zadovoljen dojenček. Joj, kako jo imam rada! Že psa sem imela in imam preveč rada, ampak tole ... to je pa ljubezen na n-to potenco.

Bolj ali manj uspešno/utrujeno krmarim med dnevnimi obveznostmi, uvajanje goste hrane je kar naporno, pa ne, ker bi bila problematična mala, ampak še eno dodatno kuhanje, razmišljanje, gledanje na uro. Dojenje je res enostavno in še vedno se uspešno in lepo dojiva. Hura! Pred porodom sem rekla, da eno ali drugo, oboje bo ok, če bom dojila, bom, če ne bom, pač ne bom. Misel o dojenju pred porodom me je precej plašila, nisem videla nekega "užitka" v tem. Sedaj ugotavljam, da po štirih mesecih hitro zapadeš med "fanatične dojilje" in s težavo prebiraš brošure tipa "vaš otrok se bo vedno manj dojil, število podojev se bo manjšalo ...". Halo? Že? No, zdaj je čisto fino kak mlečni obrok nadomeščat s tistim na žlički. Še sploh, če je otroček ješč in poje praktično vse, kar mu ponudiš. So far, so good.

Ti pomladni dnevi so krasno krasni, včasih že prav prevroči. Ko sva včeraj s cimro iz porodnišnice in najinim podmladkom opoldne sedeli na klopci v Šmartinskem parku, sva prav pogrešali senco, noro je bilo vroče. Danes sva se s prijateljico in vozičkoma sprehajali po Tivoliju. Par dni prej sem hodila po mestu. Kaj vse človek lepega zamuja, ko je v službi toliko ur! Res sem vesela, da zadnje pol leta oz. že skoraj sedem mesecev toliko časa preživljam zunaj. Najprej s trebuhom in psom, zdaj z malo z vozičkom. Ko bi le trajalo malce dlje, da bi te lepe trenutke lahko nekako konzerviral in za vedno vtisnil v spomin. Pa ne gre, jih je preveč. Zato pa res ogromno fotografiram, sicer s telefonom, ki bo vsak čas počil od dojenčkastih slik. A to je to, kar je zdaj najbolj pomembno. Saj ne, da se ne bi zraven ubadala s sto stvarmi. Kaj vse bi rada zašila je tudi en lušten seznam.

Bolj kot se bližamo polletnici, bolj me stiska. Bolj pogrešam tiste brce v trebuhu. Zadnjič je mož rekel, da to mi bo pa vedno nevoščljiv, da ne more čutit, kako je, ko v tebi raste otroček in te brca. Da to smo pa ženske res priviligirane. Pa še res je. Pa čeprav so brce včasih boleče, pa čeprav me je njeno tlačenje pod rebra in v mehur spravljalo ob živce, so bile njene vragolije po mojem trebuhu nekaj najlepšega. Veselim se, da bom še kdaj (no, še enkrat) lahko to doživela, a vse ob svojem času. Do takrat bom najprej kar se da uživala z mojo prvorojenko, za naslednjega dojenčka se nam prav nikamor ne mudi. V preteklih dneh sem se pogovarjala s prijateljem, da ne smemo kar naprej govorit komaj čakam to, komaj čakam ono, ampak da je treba uživat zdaj. Pa še prav ima. Tako da že en teden raje rečem, da se že veselim ko pa da komaj čakam. :o)


Instagram je moja ljuba, ljuba aplikacija na telefonu, ki mi požre največ baterije. :o) Trudim se, da ni preveč baby spama in mislim, da mi kar uspeva. Vsaj takšni so odzivi, no. Ampak ob tako lepem otroku pač ne gre, da ne bi kar naprej kazal njegovih slik! :o)

Ni komentarjev: