Uskovnica

Zadnji dan super podaljšanega prazničnega vikenda sva se s Smotkom in Luno, seveda, odpravila na Pokljuko. Ker sva šla iz Ljubljane šele opoldne (prej sta ona dva bila še na Šmarni gori), sva iskala destinacijo, kjer bova v eno smer hodila eno uro, da bova hodila še po soncu, da ne bo preveč strmo in da bova na primerni višini, torej nad meglo. In tako sem se spomnila na Pokljuko oz. na Uskovnico, kamor smo šli že sto let nazaj z vrtcem in kasneje še z osnovno šolo (no, tu smo sicer šli še dol v dolino, do Studorja) - torej je zadostovala kriteriju, da je izlet "lahkoten" :o)

Megla se je umaknila šele pri Bledu! In ko sva se končno dvignila nad vse ovinke, so se prikazale smreke na levi in desni in že sem razlagala Smotkotu, kako smo se pa mi tukaj in tam pa še tam z vrtcem igrali to in ono in kaj smo počeli. Na Pokljuki je bilo vedno fajn, enkrat smo celo videli lisičko za Šport hotelom. Odpeljala sva se do Rudnega polja, vmes je na cesti celo drselo zaradi zmrzali in sem in tja se je svetil kak kupček snega. Ahhh! Na Rudnem polju očitno nisem bila že zelo dolgo, ker sem ves kompleks jasno videla prvič. Najprej sva se ustavila na kavi oz. čaju in se šele okrog dveh odpravila proti Uskovnici.

Na poti sva srečala mrtvo lisičko. Booooga. Prav lepa je bila. Planincev oz. sprehajalcev je bilo ob tej uri že precej malo, če pa že, pa so večinoma hodili nazaj proti Pokljuki. Na Uskovnici sva občudovala oranžne macesne in meglice pred južnimi bohinjskimi gorami. Po testiranju novega dodatka za fotoaparat sva se ob zahajajočem soncu počasi le odpravila nazaj do Rudnega polja, na pozno kosilo. Po kosilu pa že v čisti temi proti Ljubljani. Lep izlet je bil.