23. maj 2017

Oda luni

Ne moji Luni, ampak luni na nebu. Spet se približuje mlaj, spet imam nesmiselne prebliske. Tale objava bo malce krajša kot prejšnje, ker se moram spakirat spat, še prej pa podojit otroka in se stuširat. Po enem mesecu sem spet plavala, komaj. Preden zvečer/ponoči padem v komo, imam silno veliko idej, takšnih dobrih, pa takšnih malo manj dobrih. Revolucionarnih. :o) Še vedno dopuščam, da me vznemirjajo objave mami blogerk, nazadnje sem želela spisat res dolgo objavo na temo "kaj vzeti s seboj v porodnišnico in kaj ti res pride prav po porodu". Ker sem naletela na tak ultimativni seznam, s katerim se - seveda - nisem strinjala. Še zapiske sem si naredila! Še dobro, da je bilo prepozno, da bi se lotila objave. Morda se je še enkrat bom, čeprav ne vem, na kateri blog bi jo umestila. Ampak spet - to je le moj pogled, moja izkušnja. Mi bo pa morda kaj prav prišlo za naslednjič, ko bom zagotovo že kaj pozabila.

Hja, kje sem ostala? Danes je bil naporen dan, večinoma sva bili sami, vmes sem kuhala zamudno, a dobro kosilo, se bojevala z malo, da je kaj pojedla (čeprav ne vem, zakaj se tako na vsak način trudim, ji nič ne manjka, če poje kakšno žlico manj). No, vem, zakaj jo občasno silim s prvimi žlicami kosila in/ali večerje - ker sicer gospodična kompenzira z dojenjem. Saj sva ga zmanjšali na 3 obroke čez dan, pa vseeno. Skratka - danes se je drla od Müllerja do Kolodvorske, blagajničarka svojega uizi tempa ni dvignila, raje je poslušala njeno dretje. Potem je le omagala v vozičku, izven ritma, ki ga ima že dva tedna. Od vsega hudega sem pol ure sedela na stolpnici pod blokom, čeprav sem ostala neverjetno mirna - navzven. Na noter me dretje še vedno iritira. :o)

Torej, slavnostno izjavljam, da me spet vznemirjajo (tak mil izraz :o)) debate o tem, kaj kdo od otrok vse zna, kaj kdo od otrok vse govori pri sedmih mesecih, kako drugi že skorajda uporabljajo ves pribor (pretiravam) in podobno. Le da tokrat še nisem zabredla tako globoko kot pri prejšnji objavi. :o) Bonny in Barbara, bereta? :o)

Ne vem še, če se veselim dolgega in vročega poletja, ki je pred nami. Poletja sicer že, a vročine ne preveč. Spremenit bova mogli najino rutino, saj sprehodi opoldne ne bodo dobra izbira. Vsake toliko me stisne, da samo še poletje gre mimo in moram nazaj v službo. Nisem še mentalno tam in ta misel me precej plaši. Kako bom zmogla vse to - otroka, službo, šivanje, ker želim pri vsem bit kar se da dobra. Pa še izobraževanje, gospodinjstvo, kaj prostega časa? Vsaj v tujino me ne vleče znova in znova ob spremljanju novic. :o(

29. april 2017

Biti mami in iskanje popolnosti

O tej objavi razmišljam že skoraj teden dni in imam celo zapiske na telefonu in v wordu, tudi tipkam jo po delih. Možgani mi še vedno najbolj delujejo zvečer pod tušem, ko rešujem svet – včasih je po njem boljše, včasih premlevam sto stvari, zaradi katerih potem, itak prepozno, ne morem zaspati. Očitno me iz tira vržejo polne in prazne lune, hormoni, slabše vreme in podobno, saj se dvomi vame pojavljajo periodično. Ta mesec so bila lunina nihanja še posebej močna, morda vpliva nanje tudi polletna prelomnica. Moja mala punčka z vsakim dnem ni več tako mala, v bistvu niti nikoli ni bila tako zelo mala, kot sem si jaz predstavljala, da bo. Zdaj, ko sem na porodniški, mi je služben stres prihranjen, še vedno pa je prisoten stres skrbi za dojenčka, najstnika (in pripadajoči (ne)družinski člani), napornega psa, gospodinjstvo … predvsem pa stres pred samo seboj.

Prosim, ne vzemite vseh tegob in »razmišljanja na glas« dobesedno, vmes bo kaj povedano med vrsticami, vmes bo malo sarkazma, v grobem pa je kar resnica. :o) A vendar, če povzamem Instagram objave: »The struggle is REAL. So bear with me.« Če se bo kdo prebil do konca, mu čestitam, saj ima objava pet in pol strani v wordu oz. 4.000 besed. :o)

Porod
Če začnem pri porodu – naravno je edino tisto pravo, super je roditi na Jesenicah, kjer te ne pregledujejo, nimaš CTG-ja priklopljenega, zraven imaš lahko dva spremljevalca ipd. Pustimo, da če je karkoli narobe, novorojenčka tako pripeljejo v LJ. Porodnišnico imam praktično pred nosom in nisem niti enkrat pomislila, da ne bi rodila v Ljubljani. Ne nazadnje je bilo pomembno tudi dejstvo, da se tu zgodi največ porodov, posledično imajo tu največ izkušenj. **** pa naravno, jaz rabim protibolečinska sredstva! Poznana zdravnica porodničarka pa je sploh zlata vredna. Nadalje se zaplete, če ne rodiš normalno oz. vaginalno. Se nisi dovolj potrudila. Si evolucijsko neprimerna ženska, da bi lahko naravno postala mama, ob tem pa ohranila svoje in otrokovo življenje. Carski rez te oropa prvega stika z otrokom. Bežno se spomnim, da so mi jo položili k glavi po operaciji, prvič pa sem jo videla šele tri ure kasneje. Še danes mi je žal, da spinalna analgezija ni prijela, da nisem bila jaz tista, ki bi takoj videla svojo deklico. Okrevanje po carskem rezu je bilo naporno, pomanjkanje železa, hormoni in boleče dojenje tudi. Zavidam tistim, ki so po treh dneh kot rožice, potem ko so v pičlih dveh urah z nasmehom iz sebe iztisnile svoje otročičke.

Dojenje in rejenje
Oh, pa smo pri dojenju. Pred porodom se nisem obremenjevala s tem, če bo steklo, bo, če ne bo, ne bo. Pri obeh opcijah sem našla prednosti in slabosti. Misel na dojenje me je pred porodom celo plašila, po njem se mi je zdelo povsem naravno. Mala je bila strastna sesalka, tako da ni bilo težav s tem. Je pa bolelo, o fak, kako je bolelo! In tega ni povedal nihče, da tako zelo boli. Prva dva tedna sem s strahom gledala na uro in stiskala zobe ob pristavljanju. Zraven so mi tekle solze ali pa sem grizla blazino, svojo roko ali plenico. Ampak dojenje je nadkrasno, to moraš počet! Dojenje mi je postalo enostavno in nekaj posebnega šele po treh, štirih mesecih. Misel na stekleničko in adaptirano mleko pa tako grozljiva, kot da bi nekdo želel, da v svojega otroka zlivam strup. Vseskozi so mi težili, da saj pridobiva, a je na spodnji meji, počivat, počivat, počivat gospa, nikamor hodit popoldne. Ob vsem tem sem se počutila skrajno nesposobna, nesposobna nahranit svojega otroka. Kakor se sliši bizarno, sem to doživljala kot svoj osebni poraz. Pa ne govorimo o 200 g premalo, govorimo o slabih 100 g na mesec. Dojenček pa zadovoljen, večino časa nasmejan, z lepim razvojem, le noči so bile občasno naporne, kar je pomenilo, da sem vstajala vsaki dve uri. Takšnih noči je bilo na srečo malo, glavnino prespiva z enim do dvema bujenjema.

Kar mi je do sedaj povzročalo največ stresa, je to gotovo pridobivanje teže novorojenčka. Že v porodnišnici sem jo »silila« s hrano, da le ne bo zgubljala preveč teže in da greva lahko domov. Potem je prišla patronažna: »Veste, koliko se mora novorojenček zrediti na dan? Ne veste? Vsi starši to izstrelijo kot iz topa! 20 do 30 gramov na dan mora pridobivat dojenček.« In 20 gramov je kar naenkrat bilo premalo. Pa tehtanje pri zdravniku, spet premalo, pa se je zredila točno toliko, kot naj bi bilo povprečje oz. kolikor je nekje spodnja meja, a ne minimum. Pri štirih mesecih po njihovih standardih spet premalo – zadnja dva obroka kombinirajte z adaptiranim mlekom. Spet nov »osebni poraz«, spet en dan joka, skrbi, sekiranja in obtoževanja same sebe. Zakaj (mi) je bilo tega treba?! Zraven pa navidez lepo rejena dojenčica, ki je na mojo in svojo srečo zavračala adaptirano mleko, ker več kot toliko naenkrat ni mogla pojesti! In tako sva s polnim dojenjem vztrajali skoraj do petega meseca, ko sem začela uvajat gosto hrano. In taista patronažna se je pri obisku ob uvajanju GH negirala, ko mi je dejala, da naj se ne sekiram, da je mala super, da v zdravstvenem domu pač malo težijo in »gledajo tiste svoje tabele«. Da naj vzamem le tisti del nasveta, ki mi koristi. Halo? Halo? Kdo mi je enako govoril pet mesecev nazaj? Zakaj sem s strahom čakala vsak njen obisk in tehtanje? In to teženje s težo v primeru »kaj pa če zboli, mora imet zalogo« je za moje pojme na nek način spodbujanje debelosti. Spodbujanje debelosti in »futranje za zakol« kot temu pravim sama, da bo otrok imel zalogo za »kaj pa če« lahko kasneje vodi v številne bolezni, npr. diabetes (pred kratkim diagnosticiran očetu, zato zdaj vemo, kakšna odrekanja to vse pomeni). Vsekakor otroku ne omejujem in nimam namena omejevat hrane, ampak je pa s hrano ne silim. Če ne je, pač ne je, bo pri naslednjem obroku več, če ne pa bo več jutri. Ali pa seveda ponoči, ko je pogosto nadoknadila slabše prehranjevanje čez dan.

Pred vsem tem nisem razumela »fanatičnih dojilj«, ki so se dojenja oklepale za vsako ceno. Nekje takrat, pri štirih mesecih, sem sebe uvrščala prav v to kategorijo. To je bilo edino, kar nihče ni mogel storiti namesto mene ali mi tega »odvzeti«. Edino, kjer sem bila le jaz »dovolj dobra« za svojega otroka. In najbolj enostavno zunaj, v avtu, na poti. Vedno dovolj toplo, vedno sveže, vedno takoj (ker je že odpenjanje majice za dojenje prepočasno!), vedno čisto. Ob vseh dvomih vase (še nikdar jih nisem imela toliko kot zadnje pol leta) si mislim, da še dobro, da dojim, če ne bi bila še bolj zanič.

Gosta hrana
Hoho, pa smo tam. Na srečo mala pojé praktično vse, kar ji dam. Za nas nisem pozorna na bio, eko, organsko, domače … Seveda imamo vsi raje tako hrano, če je dostopna, oz. smo vedno veseli domačih jajc, z moko iz mlina so palačinke in biskviti še posebej dobri. Pri mesu se malce zatakne, no, precej, ker ne želim jesti mesa »poznanih« živali oz. imam z mesom en čuden odnos. Surov se mi kar precej gnusi, ampak ga imam pa rada. Živali se mi smilijo, a vseeno ne pojem dovolj zelenjave, da bi nadomestila beljakovine. In okus, ta je pač tisti, ki me »nese«. V tem primeru se delam noja in tiščim glavo v pesek. Za zdaj. Skratka – če ne ponudiš otroku bio, eko, sveže hrane, ki si jo z goro ljubezni skuhal le zanj, na sopari, ne v vodi, jasno, dodal bio začimbe … Ja, spet si pogorela na celi črti! S tem da otrok nujno rabi urnik, tudi takrat, ko še ne spi po urniku in ni lačen po urniku, pa ko so dnevi zunaj krasni in si opoldne raje zunaj, na soncu. O, kako sva bili obe nesrečni tisti dan, ko sem želela uvajati urnik, ker sem to prebrala na spletu, pa je bila ravno spet prava luna in ravno prav neprespana noč, da sem bila spet v dvomih. Ker super mami ima pač vedno vse pod kontrolo in kosilo ob pravi uri in pravi temperaturi na pravi mizi. Kupljene kašice? Čisto preveč sladkorja, pa dve leti so uporabne, o, kako mora biti to zanič. V zapisku na to temo imam v telefonu povzetek vsega tega gneva, ki ga stresam ob vsakodnevnem kuhanju kosila, sadna malica in mlečna večerja mi ne povzročata toliko frustracij. Vse bio, lokalno, sveže, kura se kar sama uleže na krožnik in reče: »Prosim skuhaj me za tvojega otročička.« In bognedaj sladkorja pred tremi leti – nič plazma piškotov (čeprav je odraščanje pomembno), nič banan, nič sladkega. Tu sem klonila še preden bi rekel keks. Se pa strogo držim brez soli in ne pustim babicam, da ji dajejo našo soljeno in močno začinjeno hrano. Vse ob svojem času. Prav tako vztrajam s pitjem vode in ne soka, ob čemer sva se pred porodom z možem lahko skregala na smrt. Zadnjič je rekel, da to mi pa mora dat prav, da jo navajam na vodo. Da se je motil in da je to super.

Razvoj
Izogibam se branju knjig in spletnih strani, kaj bi dojenček pri določeni starosti moral osvojit. Občasno na te strani zajadra mož in mi pove, da mala skoraj vse obvlada. Sem in tja se najde kakšna stopnja v razvoju, ki je še ni osvojila, a jo osvoji teden, dva za tem. Skratka – je popolnoma normalen, zdrav otrok. Kot pri vseh rečeh je tudi vsak dojenček svet zase in jih ne gre primerjati. A vseeno mi nekje zadaj v malih možganih kljuvajo informacije, kdaj so kako stopnjo osvojili meni poznani dojenčki – recimo ta večji in nečak. Ob premlevanjih o spodnjih dilemah sem potem pomislila, da sta mož in njegova bivša žena pri ta večjemu vse delala bolj na hojladri in bolj malo po smernicah, pa je z njim vse v redu. Kak handling, kaka pedokinetika in anatomsko oblikovani vozički … Pa je precej športno spreten, le fina motorika ni ravno njegova prednost. :o)

Tu seveda za prvič mamico nastopijo hude dileme. Ali želim svojemu dojenčku najbolje? Želim. Ali bom z njim hodila na vrsto tečajev, telovadb, gibalnih uric? Hm, raje ne bi, je zima in bacili, pa ob uri nekje biti … ne, ne, preveč stresa za obe. Ali si prepričana, da morda pa res vseeno ne bi, pa čeprav je to vse precej drago? Hmmm … mogoče pa bi vseeno dala par deset evrov (krat več kot pet), ker saj veš, za svojega dojenčka pa vendar ja želim vse najboljše! In pri šestih mesecih še ne sedi samostojno! Ne samo, da kar pade v eno ali drugo stran, sploh se ne drži še pokonci, če jo spustiš. Pa v vozičku ne sedi lepo, je vsa zverižena, pa sonce ji sveti, pa ne vem, no, mislim, da zdaj bi pa že ja lahko sama sedela? In se pogovarjaš s prijateljicami, ki so hodile na pedosano, na pedokinetiko, v razvojno, na plavanje z dojenčki, na masaže, na jogo za mamice in dojenčke, na kaj vem kaj vse … Pa si spet v dvomih, če si ti RES dovolj dobra mama svojemu otročku, ker mu ne omogočiš vsega tega?

Pa se dogovoriš za individualni obisk, ki nanese desetino tvojega mesečnega dohodka, ker za svojega otroka pa le najboljše in ker verjameš, da mu bodo te vaje vsekakor koristile, tebi pa tudi, da končno nehaš dvomit vase in začneš delat prav. Mož se seveda ne strinja, ker ne vidi potrebe po tem in ker se mu zdi res predrago, dohodek pa se je občutno znižal z mojo odsotnostjo iz službe. Pa vseeno, boš pač dala iz prihrankov, premlevaš, se pogovoriš s prijateljico … in po celem vikendu drobnih napredkov dva dni pred dogovorjenim terminom sediš na tleh in gledaš svojega otroka, ki resda še ne sedi samostojno, se pa nekako plazi, kotali in premika na vse strani in kar naenkrat zapusti svojo igralno podlogo in se veselo s trebuha povzpenja po stolu v spalnici, ga liže in navdušeno čeblja zraven. Za tisti dan se obeta še obisk babice z Dolenjske, ravno v tistem času, ko naj bi imela to aktivnost. A ker babica ni pogosto v Ljubljani in ker je bila nazadnje pri meni na obisku leta nazaj, pa ker je otrok vidno napredoval v zadnjem tednu, nenazadnje pa te žuli tudi finančna plat, ta obisk prestaviš za nedoločen čas. Nisem še čisto prekrižala možnosti individualnega obiska (skupinska vadba me ne zanima), ker deep down inside VEM, da bi bil za malo koristen in ne stran vržen denar. A ta hip morda res ni nujen.

Ko se končno pomirim sama s seboj, da sem se vendarle odločila prav, zajadram na Facebook in berem pozitivne izkušnje mamic s tovrstnimi vajami, kaj vse to dojenčku da, kako se dojenček in mamica še bolj povežeta. In sem spet tam, na začetku! Ampak plusi in minusi ostajajo enaki, moja vest pa je spet na preizkušnji. O tem povprašam še pediatrinjo ob zadnjem rednem cepljenju (o tem raje ne bom razpredala, preveč deljenih mnenj), ki pravi, da naj tega ne počnem, da ni ok, ker učijo drugače kot v razvojni. Da se pa vidi, da mala sedi naučeno in ne sama od sebe. Saj vem, da bo z njo zaradi tega verjetno vse ok, ker leta in leta in leta nazaj nihče ni mamic učil, kako naj motorično pomagajo svojim otročkom, pa je danes z nami večinoma kar ok. :o) Ampak spet – ali sem naredila dovolj za svojega otroka?

Pa še večna dilema o vozičku. Že pred zanositvijo sem si želela bugaboo buffala, ki ima ceno da te kap. Ko se mi je trebušček končno malo poznal, sem že stala v Baby centru in ga občudovala. Krasen je, moj bo! Bom pač bolj intenzivno šparala, kaj pa čem. Za mojega zelo zaželjenega dojenčka vse, seveda. Pa je trebuh še malo zrastel, pa je mož postal pozoren na vozičke, pa sva šla gledat vse še skupaj. In že odločena še enkrat šla v Baby center, ko sva še enkrat pregledala vso ponudbo, obnovila moje zahteve in na koncu domov odpeljala mutsyja, ki je bil pol cenejši, možu lepši, lažje je šel v avto, bil tudi precej lažji … Moje srce pa je jokalo. Pretiravam! :o) Rabila sem le en reality check, da nisem izbrala tako dragega vozička, to pa je bil prtljažnik – ker imamo psa, njen boks zasede pol prtljažnika, buffalo pa ga zasede več kot pol. Je težek. Je lep, a drag. Ne bo tako zelo praktičen kot mutsy. Dokler sem uporabljala košaro, je bilo vse super, športni del pa mi je grd že od začetka. In tam nekje kot s pedokinetiko in hudo močno polno luno, sem premlevala tudi otroški voziček. Bugaboo cameleon, ki je manjši in lažji, a možu ni všeč. Pa kaj me briga, kaj je njemu všeč, saj ga jaz vozim 95 %, a ne? In ima anatomsko oblikovan sedež, pa lep je, pa drag je, pa fensi je in za v mesto bi bil krasen. Ampak mojega mutsyja pa tudi ne bi kar prodala, če je pa vseeno lep s košaro, pa okreten, pa če ga obrnem stran od mene, niti ni tako grd, pa res se enostavno zloži … V tem času je tudi mala napredovala in v vozičku sedi čisto lepo, strehico sva usvojili in kupili še sončna očala. :o) Tako sem idejo o bugabooju pokopala do naslednje nosečnosti. Pa da se razumemo – z mutsyjem v resnici ni nič narobe, je zelo uporaben voziček, a ni mercedes in večno mi bo žal za ta kompromis, ki sem ga sklenila z možem in praktičnostjo.

Oblačila
To je vsekakor stvar, pri kateri bi lahko prihranila ogromno. Ampak – od nekdaj sem komaj čakala, da bom lahko kupovala dojenčkasta oblačila za svojega otroka. Še ko sem se igrala z baby bornom, je imel celo kolekcijo oblačil, ki sem jih kasneje šivala tudi sama, vedno pa je bil usklajeno oblečen. Po barvah, po stilu … Že petnajst let nazaj sem si shranjevala slike z interneta iz Gapa, Nexta, Mothercara in podobnih trgovin in jih med sabo kombinirala po kompletih v slikarju – za fantka, za punčko, nevtralno. Kaj bi imela, kaj bi kupila. Zdaj to počnem v živo. Redko je mala oblečena v nekaj, kar ne gre skupaj. Včasih pride tak dan, ko se mi ne da zamenjat celega kompleta, ker se umaže/zmoči zgornji ali spodnji del. A če že jaz ne morem biti tako urejena, kot bi si želela, je vsaj mala šik.

Jaz se oblačim praktično. Ne lepo, ne udobno, ne po zadnji modi, ampak praktično. Prve mesece je bilo grozno, ker me je bilo strah dojit zunaj. Prvič, ker je bil mraz, drugič mi ni bilo prijetno. Groza me je bilo iti od doma ob misli, da bi morala malo podojit npr. ob čaju v nekem lokalu, pred vsemi temi neznanci. To zdaj seveda ni več problem, a še vseeno nimam rada svojih jošk ravno na razstavi. Tudi dojiva se čez dan že precej manj, ampak včasih, če je izbrane volje ali lačna/žejna, zadošča le to. Zato se moram oblačit praktično, da lahko kar se da diskretno dojim, da ne kažem trebuha, da mi ne piha čez hrbet. Adijo, oblekce. Adijo, lepe srajce. Po parih mesecih doma sem bila že sita trenirk, pajkic, kavbojk, superg in puloverjev s kapuco. Ampak to je praktično, sploh če je pihalo ali bilo mrzlo, da sem se lahko slačila in oblačila, odpenjala in zapenjala.

Znane osebnosti, družabna omrežja in drugi blogi
Ob vsem tem si na koncu rečem: »Pa halo, Teja, diplomo in magisterij (bolonjski, kaj pa) imaš iz marketinga, delaš v tem sektorju, pa kako si lahko tako naivna? Kaj ti tu ni jasno?!« Lahko bi vedela, da je to vse bullshit in marketing. A na koncu dneva sem tudi jaz samo potrošnik, ki ga naplahta vsak ta drug.

Rada prebiram Instagram, ki porabi tudi daleč največ baterije na mojem telefonu. Tudi mož rada brska po njem in si kaževa drug drugemu zanimive objave. Na račun Instagrama sva oba spala kar nekaj ur manj. Ampak prav Instagram je tisti (Facebook tako ali tako kaže ene in iste objave in nič zanimivega), zaradi katerega se včasih spet sprašujem zgoraj naštete stvari. Na slab dan sem pač dovzetna za stavek: »Če želite svojemu otroku najboljše, ah, seveda, da mu želite … Potem mu boste kupili samo take gumijaste igračke XY, ki so iz naravnega kavčuka in nimajo luknjic, kamor bi lahko uhajala voda in se nabirala svinjarija, plesen …« Seveda, da želim svojemu otroku najbolje, kajne, ampak ker je dobila kar nekaj gumijastih igračk od obiskov, se seveda kopa z njimi. Navdušeno jih meče po vodi in daje v usta. Ampak hej, spet sem slaba mama, ker niso iz naravnega kavčuka in ker vanje lahko pride voda in v njih ostane. Najlepše so seveda skandinavske blagovne znamke, ki ne samo, da pri nas niso vse dostopne, ker je Slovenija še vedno najbrž ena majhna, zahojena deželica sredi Atlantskega oceana, ne pa sredi Evrope, pa je poštnina potem pač kar naenkrat dvajset evrov ali kaj takega … No, ne samo, da niso vedno dostopne, še cene so enormne. Takšne, da si jih s povprečno plačo pač težko privoščiš v taki meri, kot bi si morda želel.

Potem pa prideš do znanih na Instagramu. Do slovenskih zvezd, blogerjev, endorserjev … Zdajle so možgani že preutrujeni, da bi se spomnila slovenske besede zanje. V tujini znane osebe precej bolj lahko vplivajo na nakupne odločitve, prav tako blogi, vlogi, družabna omrežja. V Sloveniji ne tako zelo – za zdaj. Bruha se mi ob posiljenih opisih izdelkov blogerjev z 20-50 sledilci; kaj bo imelo tisto podjetje od tega? Razen da je poslalo nekaj »čokolad« zastonj in da so taisti napisali par resnično »posiljenih« objav. Vem, da ne gre enačiti in posploševati, a mene to odbija od nakupa takšnih izdelkov. Skratka, želela sem povedati to, da par trgovin/blagovnih znamk kar naprej podarja drage izdelke (kvazi) slovenskim estradnikom, ti to vestno objavljajo po svojih kanalih in nekateri še celo v vsako trač revijo znova in znova. Vem, ker jih dobimo v službi. :o) Ampak kaj ima v resnici povprečna mamica od tega, da ve, da Iris in Ana vozita Mimo (ali Visto, saj ne vem?), da ima Rebeka Stokke in da Urška piše o izdelkih njeno (eno samo samcato) izkušnjo z izdelki, za recenzije pa izbira pretenciozne in senzacionalne naslove. Saj se izogibam vsem štirim, a sem in tja vseeno najdejo pot do mene. :o)

In potem pridemo do mami blogerk. Večini prej sicer nisem sledila, a kar sem do sedaj poklikala, me je kar malo razočaralo – nekatere objave so kratke in prisiljene, predvsem pa z v nebo vpijočimi pravopisnimi napakami. Tudi jaz ne pišem brezhibno, a se trudim. Predloga s in z pa vedno uporabljam prav, tudi vejic ne namečem v svoja besedila kar tako, z zaprtimi očmi ali po trenutnem navdihu. Ne rečem, da so vedno vse postavljene prav, a bi si to vsekakor želela. Zapisov s toliko napakami sploh ne berem več, sploh pa ne z napačno postavljenimi vejicami, ker enostavno tega ne morem brat.

Država
Še zadnji segment te moje sage razočarane gospodinje na porodniški. :o) Če kdaj, sem bila razočarana nad državo decembra oz. januarja, ko sem dobila zavrnjeno vlogo za enkratno pomoč ob rojstvu otroka, ki bi morala pripadat vsakemu novorojenčku v Sloveniji. Ker moja mala ni nič drugačna od dojenčka od Jožice in od Francke. Ni vredna nič manj kot katero koli novorojeno bitje v Sloveniji. Država v resnici spodbuja rodnost pri slabše situiranih, če pa imaš slučajno dovolj prihodkov za dostojno preživetje, pa se dela norca iz tebe. Otroka nimam zaradi države, daleč od tega, imam ga zaradi sebe, naju. Ampak se mi zdi krivično. Dva meseca sem na sprehodih jezno v glavi sestavljala pismo predsedniku, ki bi tako naletelo na njegovega PR predstavnika, če že (spet – halo, delaš v tem in študirala si to, ring a bell?). Zdaj ga imam že skoraj en mesec v osnutku na mailu, po še enem tuširanju, jasno. Namesto da bi šla spat in ujela malce več počitka, sem besno tipkala na telefon. Takrat sem dala ves svoj gnev iz sebe, če bo kdaj slučajno res priromalo do predsednika, pa kdo ve. :o) Vem, da nič ne bo spremenilo, a jaz bom sama pri sebi vedela, da sem storila vse, kar je bilo v moji moči za mojega otroka in bom tako mirnejša. Do takrat pa bom pregledovala stanovanja naprodaj, prestavljala sto in eno stvar v našem (pre)majhnem stanovanju z najlepšim razgledom in se razočarano pogovarjala sama s seboj in z bližnjimi, da ali ni žalostno, da si z dvema povprečnima/normalnima plačama, ne moreš privoščit dostojnega življenja in dovolj prostora za živet? Želimo ostat v Ljubljani in to ne v katerem koli delu Ljubljane, saj selitev izven mesta za seboj potegne preveč logističnih preprek in drastično poveča čas, preživet v avtu, na cesti in ločeno od otroka.  

Intuicija

Ob vsem tem pa je najpogostejši nasvet, ki ga dobiš – delaj po svojem občutku in mama svojega otroka pozna najbolje. Že, že, a kaj, ko sem/smo bombardirani iz vseh strani, kaj je prav in kaj ne. Pa ne samo kaj je prav, še kaj je najboljše in kaj ni dovolj dobro! Včasih si želim, da bi imela nekoga, ki bi mi rekel: »Ja, Teja, prav si se odločila,« ali pa: »Ne, to ne bo prava pot.« In potem svizec zavije čokolado v folijo. Pa sem mislila, da jaz sem pa res dobro pripravljena na otroka. Toliko sem jih prečuvala, tudi mojo ljubo K., s katero sem bila od rojstva dalje. Pa nečaki, pa ta večji, pa ure in ure prebranih forumov, blogov ipd. Ja, valjda! Sovražila sem stavek: »Saj boš videla/razumela, ko boš imela svoje otroke.« Ja, najraje bi si jo privezala nase in s čudežno palčko začarala, da bi bila vedno majhna. :o) Pa da ne bo pomote – naša mala deklica je ena izmed lepših stvari, ki so se mi v življenju zgodile. Vsekakor pa za zdaj »stvar«, na katero sem daleč najbolj ponosna. In rada sem mami. Z vsem srcem sem mami moji ljubi mali deklici. Kot sem bila pred njo predana psu. A ker nisem le mami in pasja mami, pač pa imam sto in en interes, so dnevi pogosto prekratki za vse, kar si želim storiti. Ko bom velika, bom imela »pinterest« pospravljeno stanovanje, ravno prav denarja za lagodno preživetje, pridne otroke, super moža in eno veliko delavnico za moje izdelke. O njih pa kdaj drugič, je že preveč jamranja v tej objavi. :o) 

31. marec 2017

Še bi, prosim!

Če odštejem radosti sestavljene družine in najstniških težav primoženih otrok ter ostala nesoglasja, ki spadajo skupaj, pa en kup pospravljanja in vsakodnevnega kuhanja, bi tale porodniška lahko trajala kar malo dlje. Joj, kako se imam fino doma z malo. In to pravim po treh dneh, ki niso ravno najboljši. Ko je bil eden od njih kar "za žile rezat" naporen, ker ji nič ni bilo prav. Ampak sicer je ta naš škratek en tak dobrovoljen in zadovoljen dojenček. Joj, kako jo imam rada! Že psa sem imela in imam preveč rada, ampak tole ... to je pa ljubezen na n-to potenco.

Bolj ali manj uspešno/utrujeno krmarim med dnevnimi obveznostmi, uvajanje goste hrane je kar naporno, pa ne, ker bi bila problematična mala, ampak še eno dodatno kuhanje, razmišljanje, gledanje na uro. Dojenje je res enostavno in še vedno se uspešno in lepo dojiva. Hura! Pred porodom sem rekla, da eno ali drugo, oboje bo ok, če bom dojila, bom, če ne bom, pač ne bom. Misel o dojenju pred porodom me je precej plašila, nisem videla nekega "užitka" v tem. Sedaj ugotavljam, da po štirih mesecih hitro zapadeš med "fanatične dojilje" in s težavo prebiraš brošure tipa "vaš otrok se bo vedno manj dojil, število podojev se bo manjšalo ...". Halo? Že? No, zdaj je čisto fino kak mlečni obrok nadomeščat s tistim na žlički. Še sploh, če je otroček ješč in poje praktično vse, kar mu ponudiš. So far, so good.

Ti pomladni dnevi so krasno krasni, včasih že prav prevroči. Ko sva včeraj s cimro iz porodnišnice in najinim podmladkom opoldne sedeli na klopci v Šmartinskem parku, sva prav pogrešali senco, noro je bilo vroče. Danes sva se s prijateljico in vozičkoma sprehajali po Tivoliju. Par dni prej sem hodila po mestu. Kaj vse človek lepega zamuja, ko je v službi toliko ur! Res sem vesela, da zadnje pol leta oz. že skoraj sedem mesecev toliko časa preživljam zunaj. Najprej s trebuhom in psom, zdaj z malo z vozičkom. Ko bi le trajalo malce dlje, da bi te lepe trenutke lahko nekako konzerviral in za vedno vtisnil v spomin. Pa ne gre, jih je preveč. Zato pa res ogromno fotografiram, sicer s telefonom, ki bo vsak čas počil od dojenčkastih slik. A to je to, kar je zdaj najbolj pomembno. Saj ne, da se ne bi zraven ubadala s sto stvarmi. Kaj vse bi rada zašila je tudi en lušten seznam.

Bolj kot se bližamo polletnici, bolj me stiska. Bolj pogrešam tiste brce v trebuhu. Zadnjič je mož rekel, da to mi bo pa vedno nevoščljiv, da ne more čutit, kako je, ko v tebi raste otroček in te brca. Da to smo pa ženske res priviligirane. Pa še res je. Pa čeprav so brce včasih boleče, pa čeprav me je njeno tlačenje pod rebra in v mehur spravljalo ob živce, so bile njene vragolije po mojem trebuhu nekaj najlepšega. Veselim se, da bom še kdaj (no, še enkrat) lahko to doživela, a vse ob svojem času. Do takrat bom najprej kar se da uživala z mojo prvorojenko, za naslednjega dojenčka se nam prav nikamor ne mudi. V preteklih dneh sem se pogovarjala s prijateljem, da ne smemo kar naprej govorit komaj čakam to, komaj čakam ono, ampak da je treba uživat zdaj. Pa še prav ima. Tako da že en teden raje rečem, da se že veselim ko pa da komaj čakam. :o)


Instagram je moja ljuba, ljuba aplikacija na telefonu, ki mi požre največ baterije. :o) Trudim se, da ni preveč baby spama in mislim, da mi kar uspeva. Vsaj takšni so odzivi, no. Ampak ob tako lepem otroku pač ne gre, da ne bi kar naprej kazal njegovih slik! :o)

21. marec 2017

Vse že diši po pomladi

Tole je eden ljubših verzov pesmic Romane Kranjčan, ki jih z malo občasno poslušava na televiziji. Radia, CD predvajalnika ali česa podobnega v naši družini pač ne posedujemo, pa se je znajdemo s sodobno elektroniko. :o)

Zadnje čase kar ne vem, kaj bi napisala tule, ker se tako ali tako vse oz. skoraj vse vrti okrog male, kar je v prvem letu edino pravilno, če kdo mene vpraša. Vmes za svojo dušo in veselje kaj zašijem, pobluzim po internetu ali pa otroka spakiram v bobo, psa na povodec, pijačo, sladkarije in rezervna oblačila v nahrbtnik in hop na Rožnik. Že dalj časa sem imela v načrtu Rožnik z malo, pa ker je mož komentiral, da smo kupili tako drago nosilko, pa je nič ne uporabljam, je bila rešitev na dlani. Pustimo to, da je mala prej imela tri dni vročino oz. malce povišano temperaturo, da je enkrat pihalo in spet drugič bilo noro vroče, da sebe že lahko slačim in oblačim dokaj po mili volji, pri dojenčku pa se to malo zaplete. Skraaaatka, long story short, prehodile smo osem kilometrov (od doma do doma, samo da čez Rožnik), kar je trajalo dve uri. Rezultat je bil eno uro speči dojenček, nemogoč pes in premočena mami. O bolečinah v hrbtu naslednje jutro raje ne bi, so pa na srečo hitro minile. Vseeno ni kar tako nosit 6,7 kg na hrbtu + nahrbtnik in krotit 17 kg pomladno navdušenega psa, ki ni ostal doma, ampak je šel z nama.

po ta strmi iz Tivolija!


Size 34 fits 2 :o)



Ker si je tudi mož poškodoval nogo na smučanju, sem namreč zadnjih 14 dni spet bolj aktivna pri sprehajanju psa. Zjutraj smo hodile ven vse tri punce, zdaj ko so bili taki lepi dnevi, zvečer pa seveda sama, ko je mala zaspala ali enkrat vmes med kopanjem in spanjem. Pes je spet dobil malo težko pričakovane pozornosti, bolj se je povezala z malo, meni pa je tudi ustrezalo biti spet malce več zunaj. Zdaj morajo biti opoldansko-popoldanski sprehodi bolj tempirani, odkar sem uvedla gosto hrano, saj tako kot moj pes tudi moj otrok pozna na uro, kdaj je na vrsti kosilo. Pretentanje z mojim mlekom ni mogoče.
pomladni outfit

Šmartinski park

"Love notes" od sosedov ali naključnih mimoidočih me vedno zanimajo
Fino je, ker imava/imamo zdaj že res eno solidno rutino, nočno spanje se je precej izboljšalo in dojim večinoma le enkrat na noč ali dvakrat, če je proti jutru želodček spet prazen. Bolj humane ure je zamenjala za zbujanje ob sedmih, kar je ok, če bo tako ostalo do jeseni, ko bo tako ali tako treba vstat in it v službo. Poleg vsakdanjega napredka mojega malega krofka, ki neizmerno prehitro raste, se veselim lepih dni zunaj, kakšnega izleta k JZ sosedom, morja v maju in tako dalje. Sem in tja me zanima, da bi šla na kakšno potovanje, pa ugotovim, da imamo tako dovolj obveznosti, evri pa tudi čudežno odtekajo z računov in nogavic. Hm. Še vedno oz. vsak dan bolj se imam fino z malo doma, službe nič ne pogrešam in tovrstnih aktivnosti, status gospodinje mi sicer ni vsak dan najljubši, saj me razmetano stanovanje res ne navdušuje, energije za pospravit pa tudi vedno nimam. Najbolj bom vesela, da mi ne bo treba več vsak dan kuhat, to mi je res nadležno.

Kar ne morem verjet, da bo čez tri tedne mala stara že pol leta. Šest mesecev! A gre lahko, prosim, tole malo bolj počasi? Še sploh, ker se zadnja dva dni noče crkljat pred spanjem oz. se uspavat v naročju, ampak zaspi kar sama?! :o) Saj se ne bom pritoževala, nikakor, ker bo verjetno čez teden, dva spet drugače, ampak včasih pa kar malo pogrešam crkljanje, ne pa da me odriva stran in grabi za usta, to namreč obvlada. :o)

26. februar 2017

28

Zadnji teden je bil noooor. Seveda sem si spet naložila čisto preveč stvari in če to zmešaš še z nočnim nespanjem, je kombinacija popolna.


 Ta teden sem:
- otroka iz košare prestavila v športni del vozička, odvisno od vremena sem nato kar naprej menjavala dodatke na ogrodju 
- se razveselila male deklice, drobižka prijateljice T., s katero sva na vezi vsak dan že več kot eno leto
- prvič pustila malo zvečer v varstvu pri kom drugem kot pri očku, da sva šla nazdravit njeni novi prijateljici (bilo je uspešno, kako pa drugače, če je bila varuška 3-kratna mama)
- prvič dobila helijev balon in to ogromen
- spekla/naredila tri torte, od tega eno dvonadstropno, potem ko sem zažgala v pečici 300 g lešnikov 
- naredila zastavice za T in G ob prihodu domov iz porodnišnice + dve mini tortici
- si naredila cake topper zastavice "mami Teja 28"
- štiri dni praznovala svoj rojstni dan
- se skoraj ugreznila v zemljo na obisku v službi, ko se je mala drla kot zverina po hodniku (bila je zaspana in ni hotela/mogla zaspat) 
- srečala samo sebe
- premalo spala
- zašila krilce za pustni kostum Minnie, podloženo s tilom za hči od sodelavke
- naredila mašno za Minnie in si pri tem konkretno opekla palec desne roke (hura za delanje tort in pomivanje posode, previjanje otroka ipd.)
- zašila pustni kostum zajčka za malo v petek ob polnoči (cel mesec prej sem vedela, kaj bo, doma sem imela tudi material)
- zašila pustni kostum ovco zase, dopoldne na pustno soboto (dobre pol ure)



In tako dalje, v tem ritmu vse dni. Vmes še ogromno prehodila, nič kolikokrat dojila, neuspešno ponudila moji žverci krompir (ga ne mara (še)), pospravila kupe posode, čohala psa, diplomirala iz instagrama, približno stokrat napisala hvala po SMS-ih in Facebooku. Po tem super tednu ugotavljam, da nisem superženska in da se moram malce umirit. Ampak glej ga zlomka, ta teden so šolske počitnice, tako da bo najin dopoldanski mir z malo zelo okrnjen. Da ne omenjam, da imam za štiri dni od sedmih že obveznosti. Živjo, jaz sem Teja in sem multipraktik s premalo časa in preveč obveznostmi. 



Tale mala kepica (pol kile lažja kot moja!) me je čisto razorožila ta teden. Z mamico sem podoživela pričakovanje rojstva, epiduralno, na koncu carski rez (javljanje v živo iz porodne!) in odštevanje ur in minut do odhoda domov. Presenečenja je bila zelo vesela. Napisala mi je, da če kdo, bi jaz lahko vedela, da po CR ni dobro, da se smeješ in jokaš hkrati. :o) Vedela pa sem, kako sem se jaz razveselila okrašenega stanovanja, ki so mi ga okrasile moje punce, zato sem to veselje želela deliti tudi z njo. Po več kot letu praktično vsakodnevne naveze in vseh preprek in razočaranj, ki sva jih dali skozi, je to to, kar je vredno. Za kar je bilo vredno iti čez vse to! In upam, da bosta najini deklici tudi radi v družbi ena druge. Zdaj imava vsaka svojo deklico, kar sva si obe zelo, zelo želeli. In to je včasih, na koncu napornega dne, vse, kar v resnici šteje.