31. marec 2017

Še bi, prosim!

Če odštejem radosti sestavljene družine in najstniških težav primoženih otrok ter ostala nesoglasja, ki spadajo skupaj, pa en kup pospravljanja in vsakodnevnega kuhanja, bi tale porodniška lahko trajala kar malo dlje. Joj, kako se imam fino doma z malo. In to pravim po treh dneh, ki niso ravno najboljši. Ko je bil eden od njih kar "za žile rezat" naporen, ker ji nič ni bilo prav. Ampak sicer je ta naš škratek en tak dobrovoljen in zadovoljen dojenček. Joj, kako jo imam rada! Že psa sem imela in imam preveč rada, ampak tole ... to je pa ljubezen na n-to potenco.

Bolj ali manj uspešno/utrujeno krmarim med dnevnimi obveznostmi, uvajanje goste hrane je kar naporno, pa ne, ker bi bila problematična mala, ampak še eno dodatno kuhanje, razmišljanje, gledanje na uro. Dojenje je res enostavno in še vedno se uspešno in lepo dojiva. Hura! Pred porodom sem rekla, da eno ali drugo, oboje bo ok, če bom dojila, bom, če ne bom, pač ne bom. Misel o dojenju pred porodom me je precej plašila, nisem videla nekega "užitka" v tem. Sedaj ugotavljam, da po štirih mesecih hitro zapadeš med "fanatične dojilje" in s težavo prebiraš brošure tipa "vaš otrok se bo vedno manj dojil, število podojev se bo manjšalo ...". Halo? Že? No, zdaj je čisto fino kak mlečni obrok nadomeščat s tistim na žlički. Še sploh, če je otroček ješč in poje praktično vse, kar mu ponudiš. So far, so good.

Ti pomladni dnevi so krasno krasni, včasih že prav prevroči. Ko sva včeraj s cimro iz porodnišnice in najinim podmladkom opoldne sedeli na klopci v Šmartinskem parku, sva prav pogrešali senco, noro je bilo vroče. Danes sva se s prijateljico in vozičkoma sprehajali po Tivoliju. Par dni prej sem hodila po mestu. Kaj vse človek lepega zamuja, ko je v službi toliko ur! Res sem vesela, da zadnje pol leta oz. že skoraj sedem mesecev toliko časa preživljam zunaj. Najprej s trebuhom in psom, zdaj z malo z vozičkom. Ko bi le trajalo malce dlje, da bi te lepe trenutke lahko nekako konzerviral in za vedno vtisnil v spomin. Pa ne gre, jih je preveč. Zato pa res ogromno fotografiram, sicer s telefonom, ki bo vsak čas počil od dojenčkastih slik. A to je to, kar je zdaj najbolj pomembno. Saj ne, da se ne bi zraven ubadala s sto stvarmi. Kaj vse bi rada zašila je tudi en lušten seznam.

Bolj kot se bližamo polletnici, bolj me stiska. Bolj pogrešam tiste brce v trebuhu. Zadnjič je mož rekel, da to mi bo pa vedno nevoščljiv, da ne more čutit, kako je, ko v tebi raste otroček in te brca. Da to smo pa ženske res priviligirane. Pa še res je. Pa čeprav so brce včasih boleče, pa čeprav me je njeno tlačenje pod rebra in v mehur spravljalo ob živce, so bile njene vragolije po mojem trebuhu nekaj najlepšega. Veselim se, da bom še kdaj (no, še enkrat) lahko to doživela, a vse ob svojem času. Do takrat bom najprej kar se da uživala z mojo prvorojenko, za naslednjega dojenčka se nam prav nikamor ne mudi. V preteklih dneh sem se pogovarjala s prijateljem, da ne smemo kar naprej govorit komaj čakam to, komaj čakam ono, ampak da je treba uživat zdaj. Pa še prav ima. Tako da že en teden raje rečem, da se že veselim ko pa da komaj čakam. :o)


Instagram je moja ljuba, ljuba aplikacija na telefonu, ki mi požre največ baterije. :o) Trudim se, da ni preveč baby spama in mislim, da mi kar uspeva. Vsaj takšni so odzivi, no. Ampak ob tako lepem otroku pač ne gre, da ne bi kar naprej kazal njegovih slik! :o)

21. marec 2017

Vse že diši po pomladi

Tole je eden ljubših verzov pesmic Romane Kranjčan, ki jih z malo občasno poslušava na televiziji. Radia, CD predvajalnika ali česa podobnega v naši družini pač ne posedujemo, pa se je znajdemo s sodobno elektroniko. :o)

Zadnje čase kar ne vem, kaj bi napisala tule, ker se tako ali tako vse oz. skoraj vse vrti okrog male, kar je v prvem letu edino pravilno, če kdo mene vpraša. Vmes za svojo dušo in veselje kaj zašijem, pobluzim po internetu ali pa otroka spakiram v bobo, psa na povodec, pijačo, sladkarije in rezervna oblačila v nahrbtnik in hop na Rožnik. Že dalj časa sem imela v načrtu Rožnik z malo, pa ker je mož komentiral, da smo kupili tako drago nosilko, pa je nič ne uporabljam, je bila rešitev na dlani. Pustimo to, da je mala prej imela tri dni vročino oz. malce povišano temperaturo, da je enkrat pihalo in spet drugič bilo noro vroče, da sebe že lahko slačim in oblačim dokaj po mili volji, pri dojenčku pa se to malo zaplete. Skraaaatka, long story short, prehodile smo osem kilometrov (od doma do doma, samo da čez Rožnik), kar je trajalo dve uri. Rezultat je bil eno uro speči dojenček, nemogoč pes in premočena mami. O bolečinah v hrbtu naslednje jutro raje ne bi, so pa na srečo hitro minile. Vseeno ni kar tako nosit 6,7 kg na hrbtu + nahrbtnik in krotit 17 kg pomladno navdušenega psa, ki ni ostal doma, ampak je šel z nama.

po ta strmi iz Tivolija!


Size 34 fits 2 :o)



Ker si je tudi mož poškodoval nogo na smučanju, sem namreč zadnjih 14 dni spet bolj aktivna pri sprehajanju psa. Zjutraj smo hodile ven vse tri punce, zdaj ko so bili taki lepi dnevi, zvečer pa seveda sama, ko je mala zaspala ali enkrat vmes med kopanjem in spanjem. Pes je spet dobil malo težko pričakovane pozornosti, bolj se je povezala z malo, meni pa je tudi ustrezalo biti spet malce več zunaj. Zdaj morajo biti opoldansko-popoldanski sprehodi bolj tempirani, odkar sem uvedla gosto hrano, saj tako kot moj pes tudi moj otrok pozna na uro, kdaj je na vrsti kosilo. Pretentanje z mojim mlekom ni mogoče.
pomladni outfit

Šmartinski park

"Love notes" od sosedov ali naključnih mimoidočih me vedno zanimajo
Fino je, ker imava/imamo zdaj že res eno solidno rutino, nočno spanje se je precej izboljšalo in dojim večinoma le enkrat na noč ali dvakrat, če je proti jutru želodček spet prazen. Bolj humane ure je zamenjala za zbujanje ob sedmih, kar je ok, če bo tako ostalo do jeseni, ko bo tako ali tako treba vstat in it v službo. Poleg vsakdanjega napredka mojega malega krofka, ki neizmerno prehitro raste, se veselim lepih dni zunaj, kakšnega izleta k JZ sosedom, morja v maju in tako dalje. Sem in tja me zanima, da bi šla na kakšno potovanje, pa ugotovim, da imamo tako dovolj obveznosti, evri pa tudi čudežno odtekajo z računov in nogavic. Hm. Še vedno oz. vsak dan bolj se imam fino z malo doma, službe nič ne pogrešam in tovrstnih aktivnosti, status gospodinje mi sicer ni vsak dan najljubši, saj me razmetano stanovanje res ne navdušuje, energije za pospravit pa tudi vedno nimam. Najbolj bom vesela, da mi ne bo treba več vsak dan kuhat, to mi je res nadležno.

Kar ne morem verjet, da bo čez tri tedne mala stara že pol leta. Šest mesecev! A gre lahko, prosim, tole malo bolj počasi? Še sploh, ker se zadnja dva dni noče crkljat pred spanjem oz. se uspavat v naročju, ampak zaspi kar sama?! :o) Saj se ne bom pritoževala, nikakor, ker bo verjetno čez teden, dva spet drugače, ampak včasih pa kar malo pogrešam crkljanje, ne pa da me odriva stran in grabi za usta, to namreč obvlada. :o)

26. februar 2017

28

Zadnji teden je bil noooor. Seveda sem si spet naložila čisto preveč stvari in če to zmešaš še z nočnim nespanjem, je kombinacija popolna.


 Ta teden sem:
- otroka iz košare prestavila v športni del vozička, odvisno od vremena sem nato kar naprej menjavala dodatke na ogrodju 
- se razveselila male deklice, drobižka prijateljice T., s katero sva na vezi vsak dan že več kot eno leto
- prvič pustila malo zvečer v varstvu pri kom drugem kot pri očku, da sva šla nazdravit njeni novi prijateljici (bilo je uspešno, kako pa drugače, če je bila varuška 3-kratna mama)
- prvič dobila helijev balon in to ogromen
- spekla/naredila tri torte, od tega eno dvonadstropno, potem ko sem zažgala v pečici 300 g lešnikov 
- naredila zastavice za T in G ob prihodu domov iz porodnišnice + dve mini tortici
- si naredila cake topper zastavice "mami Teja 28"
- štiri dni praznovala svoj rojstni dan
- se skoraj ugreznila v zemljo na obisku v službi, ko se je mala drla kot zverina po hodniku (bila je zaspana in ni hotela/mogla zaspat) 
- srečala samo sebe
- premalo spala
- zašila krilce za pustni kostum Minnie, podloženo s tilom za hči od sodelavke
- naredila mašno za Minnie in si pri tem konkretno opekla palec desne roke (hura za delanje tort in pomivanje posode, previjanje otroka ipd.)
- zašila pustni kostum zajčka za malo v petek ob polnoči (cel mesec prej sem vedela, kaj bo, doma sem imela tudi material)
- zašila pustni kostum ovco zase, dopoldne na pustno soboto (dobre pol ure)



In tako dalje, v tem ritmu vse dni. Vmes še ogromno prehodila, nič kolikokrat dojila, neuspešno ponudila moji žverci krompir (ga ne mara (še)), pospravila kupe posode, čohala psa, diplomirala iz instagrama, približno stokrat napisala hvala po SMS-ih in Facebooku. Po tem super tednu ugotavljam, da nisem superženska in da se moram malce umirit. Ampak glej ga zlomka, ta teden so šolske počitnice, tako da bo najin dopoldanski mir z malo zelo okrnjen. Da ne omenjam, da imam za štiri dni od sedmih že obveznosti. Živjo, jaz sem Teja in sem multipraktik s premalo časa in preveč obveznostmi. 



Tale mala kepica (pol kile lažja kot moja!) me je čisto razorožila ta teden. Z mamico sem podoživela pričakovanje rojstva, epiduralno, na koncu carski rez (javljanje v živo iz porodne!) in odštevanje ur in minut do odhoda domov. Presenečenja je bila zelo vesela. Napisala mi je, da če kdo, bi jaz lahko vedela, da po CR ni dobro, da se smeješ in jokaš hkrati. :o) Vedela pa sem, kako sem se jaz razveselila okrašenega stanovanja, ki so mi ga okrasile moje punce, zato sem to veselje želela deliti tudi z njo. Po več kot letu praktično vsakodnevne naveze in vseh preprek in razočaranj, ki sva jih dali skozi, je to to, kar je vredno. Za kar je bilo vredno iti čez vse to! In upam, da bosta najini deklici tudi radi v družbi ena druge. Zdaj imava vsaka svojo deklico, kar sva si obe zelo, zelo želeli. In to je včasih, na koncu napornega dne, vse, kar v resnici šteje. 

26. januar 2017

Sneg, mraz, smučke, trdi delci in urgenca

Že drugi teden - se mi zdi, čas je zelo relativen pojem na porodniški - imamo sneg (fotke še sledijo). Končno, končno je tudi v Ljubljani zapadlo 15 centimetrov snega, ki se je obdržal vse do danes. Žal se je obdržal tudi led po pločnikih, cestah in parkiriščih, čeprav menda Zoki trdi drugače. Tudi prav, dnevnika tako ne gledamo. Voziček je prestal tudi težke snežne razmere, po svežem snegu in nespluženih pločnikih pa še kako prav prideta obe bobi. Zadnji teden, ko je zunaj tako brezvezno sivo, mrzlo in zopet onesnažen zrak, se z malo drživa bolj notri. Kdo se bo pa sprehajal po takem?

Danes je bil za varstvo dežuren očka, jaz pa sem z mojim očijem odšla smučat na Trbiž. Vremenska napoved pri Italijanih je bila super, sonce in okrog ničle. Bolj kot sva se vozila proti Kranjski Gori, bolj je snežilo, več je bilo oblakov. Ob 8:50 je bilo na Višarjah še sonce, kramljala sva, da je verjetno nad oblaki, da na Florianci bo ziher ok.

Bella napoved, še danes zjutraj. 
Vse je bilo po načrtu, odhod, pot, nakup kart, sendviči, oprema ipd., ob 10:11 sva se že štempljala in bila na poti na vrh. V vedno večjo meglo in mraz, termometer na avtu je kazal -8°C. Vidljivost pa slabih 50 metrov ponekod, prazno smučišče. Smučava prvi del, slišim, da nekdo za mano pade, a se ne ustavljam, dokler pri žičnici ne ugotovim, da bi to znal biti oči, ker ga toliko časa ni. In je bil res on, nič hujšega, prekrižane smučke, še dobro, da ima čelado! Na sedežnici načrtujeva, kam greva sedaj, odločiva se za pot v dolino po lažji progi, dogovoriva se, da smuča pred mano, če slučajno spet pade. Selfi na vrhu, fotka megle in greva proti praznemu, odlično pripravljenemu smučišču. Zaradi megle sva smučala počasi, prav tako ledene ploskve niso bile vidne. Na prvi prelomnici pa kar naenkrat oči spet na tleh, z odpeto smučko in kar ne vstane. Prismučam do njega, ugotavljava morebitne poškodbe, boli ga rama in ramenski obroč. Pet minut ni bilo okrog naju nikogar, samo megla, veter in mraz. Počasi se usede in počiva, mimo prismučata dva Slovenca, ki ponudita pomoč, a oči pravi, da bo šlo, da bo odsmučal v dolino.

nesončna realnost na vrhu Floriance :(


Komaj ga spraviva pokonci in na smuči in se z oddrsavanjem in v plugu spuščava navzdol ... nekje na polovici naslednje prelomnice ugotovim, da tole pa ne bo šlo, saj ga očitno preveč boli. Tako ga spravim do prve sedežnice, s katero se odpelje navzdol, jaz pa naokrog po progi s smučkami. Spustim se navzdol po Florianci, proti A delu Priesniga, nikjer gneče, odlično se smuča. Ko se megla na Priesnigu dvigne, se ustavim za par fotk, a telefon protestira. Na ekranu mi napiše: "Brrr, kako je mrzlo. Vse funkcije kamere ne bodo delovale." Hip zatem črn ekran in "Nasvidenje." Malce panike, kako mi bo oči sporočil, da je varno pri avtu? Telefon grejem v žepu v hlačah in hitim navzdol, še nikoli nisem tako hitro prismučala v dolino. Ugotovim, da vendarle imam kondicijo, da se vsi sprehodi z vozičkom obrestujejo, saj nisem ne zadihana, niti me ne bolijo noge. Zmaga!


Ko končno usposobim telefon, ravno pred štirisedežnico, ki me pripelje do parkirišča, se oči javi, da je v avtu in ok, da naj kar smučam. Velja, grem še enkrat gor s sedežnico, po polovici Floriance in navzdol, spet brez ustavljanja, razen za eno fotko, ki prej ni uspela. Do strašno počasne 4-sedežnice na učnem poligonu me že kar zebe, na sedežnici pa me zebe za znoret. Skrbi me za očija, zato tudi jaz moj smučarski dan precej predčasno zaključim. Na hitro pojem pol sendviča, oči tableto in se peljeva proti Ljubljani. Na parkirišču se še pregovarjava, če bo šel v LJ na urgenco ali ne. Prvič vozim očijev avto in uspešno prispeva domov, da se preobleče, jaz pa črpam mleko. Doma pa panika, saj ugotovimo, da mu kost "gleda ven" pod kožo, da si je očitno spahnil ramo. Na urgenci urediva zelo hitro, v manj kot uri in pol, a z ne spodbudnimi novicami - strgane ramenske vezi, potrebna po operacija. :o( Morda drug teden, sicer kontrola. Morda? Nazaj domov s kostjo iz sklepa, adrenalin še vedno na višku. Presenečena sem, da sem odreagirala tako mirno in da nisem bila živčna - sredi megle nad tisoč metri, na smučkah, enostavno ni bilo časa za živčnost, v avtu še manj. Skoraj sem pozabila jesti, ob pol petih pa sem spet objela mojo dojenčico, jo podojila in se pocrkljala. Ko sem se umirila, je počasi začelo hodit za mano. Lep smučarski dan se je končal prehitro in precej klavrno. Poškodba je boleča, operacija in okrevanje po njej še bolj. Škoda - največjo in pravzaprav edino pomembno je tako utrpela rama, a proge so bile super, tako da bi se lahko imela fino.



Še tole končam, skočim v kopalnico in zlezem v posteljo k mojemu polhku (ki bo po dojenju deportiran v svojo posteljico zraven najine). Jutri nas čaka pester dan, saj nečak praznuje 2. rojstni dan, mi bomo obeležili peto obletnico selitve in skupnega življenja, mala pa praktično eno leto "obstoja", saj je nastala ravno lani v takem času. :o) Too much information, vem. :o)

01. januar 2017

2016 - kaj nam je prineslo?

Vsako leto si vzamem čas, preberem svoje objave za nazaj za celo leto, da se opomnim, kaj vse se mi/nam je dogajalo. Letos je objav bore malo, tako da bo tudi tale zapis bolj dolgočasen. Sem upala, da ga bom uspela napisat še v decembru, ampak dan ima na žalost samo 24 ur, da sem preveč aktivna pa je zgovorno dejstvo, da sem leto 2016 zaključila z angino. Petek z bolečim grlom, visoko vročino in stranskimi učinki sumameda sem ocenila kot hujše kot okrevanje po carskem rezu. Že dolgo, dolgo me ni kaj tako zdelalo kot ta angina. Na srečo je danes, na zadnji dan antibiotika, že vse v redu, le utrujena sem še in želodec mi nagaja, posledično pa tudi prebava zaradi močnih zdravil. Na žalost trpi tudi dojenčica, saj je še vedno polno dojena (bravo, jaz!).

Torej, kaj nam je prineslo 2016? Na instagramu jih je veliko objavljajo svojih naj devet - pri meni je to čisto brezveze, ker je na vseh slikah samo mala. :o) Pa gremo lepo po vrsti ...

Januar je bil en siv, zoprn mesec. Ponovoletno razočaranje je vodilo v enotedensko bolniško samopomilovanja po puljenju modrostnega zoba, hkrati pa sem si proti koncu te mizerije zadala tudi cilje za naprej. V smislu ne bom zapravljala življenja v čakanju na pozitiven test nosečnosti, ampak bom ta čas izkoristila kar se da, za tisto, kar potem ne bo mogoče. In sem plavala, smučala v Katschbergu, rezervirala dopust v Valenciji, kamor smo s seboj vzeli še mojo mamo; pa si predčasno rezervirala darilo za rojstni dan (ki ga ne bom ponavljala :o), cenila svojo postavo (ker prav takšna ne bo nikoli več), šla sama v Kranjsko Goro na dan s Tino Maze (vse je enkrat prvič) in naredila vse, kar je bilo v moji moči (znotraj mojih prehranjevalnih navad, jasno, nobenih zvarkov!), da bi bilo kar največ možnosti za majhnega škrata.



Februarja sem na začetku še bila precej nesrečna, ker sem si dogajanje v mojem telesu razlagala čisto narobe. Pogrešala sem veselje lanskega začetka poletja, dejstvo, da bi nas že februarja moralo biti več, nato pa se čisto potihem veselila dveh črtic na clearbluju. Ampak - februarja smo imeli tudi fantastičen služben team building na Rogli, kjer smo tekli na smučeh, čemur je nato sledila še masaža. Po dolgem času smo šli na Pokljuko in gazili po pol metra snega do Uskovnice. Za svoj 27. rojstni dan sem naredila samo dve torti! Še zdaj komaj verjamem, da je to mogoče. :o) Oziroma - naredila sem eno torto in eno pito, pojedla pa le eno malo mini pito. Februar in marec sta bila meseca, ko sem v vsem svojem življenju pojedla najmanj sladkarij (dojenje in dojenčkasta hrana pred prvim RD ne štejeta :o)).



Marec, oh, marec ... dojenčka sva se veselila že bolj na glas, ko sem zagledala prvi srčni utrip in dobila slikco malega fižolčka. Moj škratek mi je na začetku dobesedno posrkal vso energijo, mučile so me slabosti in utrujenost, komaj sem se vlekla po svetu. Konec marca smo za štiri dni odpotovali v Valencijo, ki nas je presenetila s čistočo in urejenostjo. Bomo prišli še kdaj. S koncem meseca in dopolnjenim 12. tednom z aprilom pa so se končale tudi slabosti in utrujenost.



April je prinesel še kar nekaj skrbi, izpustit sem morala SOF, pa tako rada grem malo službeno na morje. A na koncu je bilo še kako zelo vredno! Prišli so izvidi - 46 XX. Punčko bova imela! :o) To, da je vse ok in to, da je punčka, je bila najlepša novica letošnjega leta. Do tega dne sem bila namreč prepričana, da mi nagaja fantek, a sem si od nekdaj želela deklico.

Saj res - konec aprila smo imeli sneg! 
Maj je minil kar mirno, nekih večjih tegob ni bilo, odšli smo v Trst, praznovali rojstne dneve. Je bilo pa pestro v odnosu z možem, ki ga je očitno mučil sindrom "z novim otrokom bo vse drugače" in je precej odhajal v družbo, meni pa to ni bilo prav.



Junij sem začela in končala na morju - najprej s psom in prijateljico (spet en prvič) v Izoli, potem pa smo vročino preganjali na Pagu. Tokrat smo imeli srečo z vremenom - devet dni sonca, nič dežja, razen kake ure eno noč, pa tudi pretirane gneče še ni bilo na plažah. Tudi z apartmajem smo imeli kar srečo, predvsem z veliko senčno teraso.



Julija sem trpela v vročini, trpela s konstantnimi vnetji, pogrešala zamujene priložnosti za plavanje na morju, občudovala sončne zahode in vedno bolj rastla. Rastla pa je tudi razgrajačica v meni, ki si je vsak dan pripravljala hud žur. Imeli smo tudi prva "obnovitvena dela" - ker smo prestavljali zunanjo enoto klime, smo morali sanirati tudi steno na mojem balkonu. Ojoj, koliko krame sem stlačila na tako majhen prostor! Ampak je pa zdaj lepo in občasno tudi pospravljeno. :o)

Kakršna mami, takšna hči, Luna pa "fotobomba"
Avgusta smo spet imeli cel kup rojstnih dni (ki so se začeli že v juliju), kaj prav posebnega se niti ne spomnim. :o) Le to, da sem bila vsak dan bolj debela, ampak meni se je trebuh vseskozi zdel majhen. So mi fotografije pomagale - bili smo v Bovcu (o, kako naporno!) in sestre smo si privoščile sestrski dan za RD od najstarejše - šoping v Ikei in Tiare centru, izlet v Portopiccolo in koooončno kopanje v morju zame, na koncu pa še obisk v Gorici. Menda sem tudi na polno gnezdila. :o)



September se je začel z babyshowerjem, nadaljeval z dopustom (hura) in prvim solo morjem z možem v Umagu - za čez vikend sva si privoščila penzionistični dopust v hotelu! Enih trikrat prvič. Potem je nastopila porodniška, pa trgatev, pa še malo rojstnih dni, neštetih sprehodov z Luno, vsakdanje kuhanje kosila (še danes moja nočna mora, sem bolj vikend kuharica), gnezdenje in odštevanje. Hkrati me je tudi skrbela velikost mojega naraščaja, saj je UZ pokazal čudežen napredek, a so me vseeno mirili, da naj ne skrbim, da ziher ne bo imela 3,5 kg, da saj sem jaz drobna ipd.



Oktobra sem zgledala že skoraj kot nasedli kit, strah me je bilo poroda (hvala, šola za starše, za še dodaten kamenček v mozaik strahu), po drugi strani pa sem odštevala ure, ko se bom znebila bolečih rok. En teden pred predvidenim rokom (in kar dva po mojih izračunih) pa smo dočakali našo ljubico, ki je bila velika, ki je imela 3,5 kg in ki ni šla ven po naravni poti. Okrevanje po carskem rezu in dojenje sta bila največja nočna mora tega leta.

Kompletek za domov
November je bil lep, kako tudi ne, ko pa sem imela ob sebi mojega polhka! Doma so se stvari postavile na svoje mesto in moram reči, da sedaj kot družina štirih (plus pes) funkcioniramo bolje kot prej, ko smo bili sami trije. Ta naša deklica je (spet) povezala naju in predvsem povezala nas, pa tudi moja prisotnost doma se precej pozna na odnosu s tavečjim in je za njega nasploh koristna.



December je bil ena sama norija. Ker moramo imet voščilnice, ker moram spečt piškote, ker moram šivat, ker ... vse po lastni volji, jasno, nihče ni tega pričakoval od mene. Ampak - krči so se nehali, dojenje je teklo, mala je postala vedno bolj "interaktivna", na sprehodih sva še vedno bili vsak dan, veliko smo bili tudi naokrog ... vse to pa je pustilo davek pri prehladu, ki se je vlekel tri tedne, na koncu pa je za piko na i prišla angina. Novo leto smo pričakali doma, midve z malo vsaka pod svojim kovtrom in tako mi je tudi najlepše. Jaz novo leto najraje pričakam doma, ena prava žurka zunaj do jutra mi povsem zadošča. :o)



Kaj nam prinaša 2017? Najprej malo "ustavi konje", upam da tudi kaj smučanja, pa moj 28. rojstni dan (ojej, kdaj sem postala tako stara?), en kup veselja z dojenčico, sprehode, morje, druženje, prijatelje, ustvarjanje ... ma, vse kot do zdaj, samo še boljše, kajne? :o) Služba je zdaj jasno na stand by, je bilo pa leto 2016 na tem področju zelo uspešno (po zakonih o dodeljevanju sredstev za novorojenčke še hudo preveč, ampak pustimo zdaj to, ne bom si kvarila razpoloženja in objave, se mi pa bruha!).

Nimam časa, da bi delala kakšne dolgoročne plane, razen da februarja začnem nazaj športat. Novo leto začenjam z željeno, praktično staro težo, s katero sem začela že lansko leto. Bravo, jaz! :o) Še mišice zbudim nazaj, pa bo vse super. Sicer pa je življenje z mojo malo deklico še boljše, kot sem si predstavljala. Hvala komur koli že za tako pridnega dojenčka, ki noči že zelo lepo prespi, ki je nezahteven in dobrovoljček. Končno pridem na svoj račun tudi s crkljanjem po mili volji.

 Res je, da se je z njenim prihodom marsikaj spremenilo, a moji hobiji ostajajo, samo časovni okvirji so malce drugačni. Brez moževe podpore pa vsega tega vseeno ne bi bilo, tako da ko boš tole bral - srček moj najdražji (to je samo interna fora, nisva tako osladna, me zadane kap! :o)), hvala, ker razumeš, da nismo več v praveku in da imate tudi moški svoj del nalog v gospodinjstvu, da jaz moram pečt, šivat in ustvarjat, da je kuži pač siten, ampak ga imamo še vedno neskončno radi in da ne morem biti 24/7 samo in izključno mami, ker si tudi ti fajn oči. :o) Zdaj pa dovolj hvale, da se ne pokvari. :o)

Še zadnja želja za to leto - sneg, prosim, pa čim prej!