24. september 2017

Jesensko morje

Očitno je 24. dan za samorefleksijo, ker objavljam po natanko enem mesecu. :o) Tale naš zadnji dopust, dejansko dopust, saj mi je porodniška potekla pred desetimi dnevi, je bil krasen. Res, eden lepših. Umirjen, prekratek, fajn. Ne vem, če sem v zadnjih dvajsetih letih kdaj težje odhajala s Paga kot včeraj. Medtem ko ste doma oblačili jakne, smo bili mi na plaži v kopalkah.



Resda smo imeli dva dni slabo vreme, en dan je do popoldneva deževalo, drug dan pa je bilo hladno in vetrovno, a to nas ni ustavilo, da ne bi bili zunaj. Mala se nikakor ni hotela kaj dosti igrati sama, ves čas je silila v naročje, od tam pa k vratom in ven. Ker terasa mobilne hiške ni bila najbolj čista, ji nisem pustila prostega plezanja vsepovsod, tako da je na plažah neznansko uživala.

Če dežuje, greva ven z bobo in z dežnikom. Seveda naju je na poti s plaže dobila fina ploha, da sem bila v trenutku mokra.



Vsako jutro sva vstali, se preoblekli in z vozičkom odšli po kruh, z masleno štručko, ki sva si jo razdelili, pa k morju. Vmes sva srečevali kužke, muce in seveda galebe. Pa penzioniste in nekaj družin z otroki, sem in tja kak mlajši par.




Kamp je bil še precej poln, drugje pa ni bilo veliko ljudi. Novalja je zgledala kot mesto po orkanu, vse prazno, vse zaprto, sem in tja v kakem kafiču nekaj ljudi.




Plavala sem! Morje je sicer imelo 20-21°C, kar je res mrzlo, kljub vzklikom drugih, kako je voda fina (možu sem zavita v pulover govorila, da imajo ziher že pokvarjene kemoreceptorje in termostate), ampak sem rekla, da če zmrznem, grem noter. Mož je na obali mali govoril, kako bosta ostala sama, kako bo on očka samohranilec .. da saj se bosta znašla. :o) Mala pa mi je navdušeno mahala papa in čakala, da pridem iz vode.



Plaže pa prazne ... Mir. Tišina. O, predvsem ta tišina je bila pravi balzam za moja ušesa. Kaj bi dala, da bi bilo enako tudi v sezoni oz. tik pred njo, kadar običajno hodimo na morje. Ni lepšega. :o)

Sv. Duh


Straško po nevihtah

Tihožitje na Lunu

Olive, Lun

Moja zaenkrat še dojenčica je uživala zunaj. Samo da je bila zunaj in da je bila z nama, ponoči sva se pa tako celo noč stiskali, da naju (no, mene) ni zeblo. Moža sva izselili v drugo sobo, da je imel mir. :o) Čez dan smo imeli tudi živalske obiskovalke, prvi dan tri muce, nato pa dve. Zaradi strahu pred boleznimi jih nisem nič božala, tako da smo jih samo vestno hranili, če smo že našega psa pustili doma.


Sicer se pred službo na dopustu nisem recimo naspala ali pa v miru prebrala kakšno knjigo, saj sva zvečer visela na računalnikih, kar pa je rezultiralo vsaj v razvitih fotografijah po dveh letih. 1200 jih je. Naj v opravičilo povem, da je to moj prvi lastni otrok in da je res lepa. :o) Škoda vseh teh fotografij, ki jih na računalniku tako ali tako nihče ne gleda.

Skratka - dopust, ki ga je nujno potrebno ponoviti naslednje leto. Mobilne hiške so spet ugodne, plaže prazne, vreme sicer običajno bolj prijazno. Ko sem en dan ugotovila, da je do prvega rojstnega dne samo še 16 dni in koliko dela še imam do takrat, me je znova stisnilo pri srcu. Danes je seveda do tja samo še trinajst dni in vse se mi zdi nepredstavljivo. V dneh, ko sentimentalno podoživljam nosečnost in lansko pričakovanje, z veseljem božam malo v bobi, saj je občutek tak, kot da se božam po trebuhu. :o) Vmes sem rekla, da bi ponovila še enkrat lansko leto, da vzamem tudi boleče roke nazaj, samo da ne bi šlo vse tako hitro in da bi lahko še enkrat doživela te  neponovljive trenutke z novorojenčkom. :o) Ampak ta objava ne bo jokajoča in samopomilujoča, ta objava bo spomin na prekrasno poznopoletno oz. jesensko morje. Kako lahko še lepše dočakaš prvi jesenski dan, če ne na prazni peščeni plaži s soncem na nebu, nasmejanim otrokom in sproščenim možem? :o)

prvi jesenski dan

Skoraj bi pozabila! Zadnji večer sem po uspavanju male šla na plažo gledat zvezde. Ne vem, kdaj sem jih nazadnje videla toliko in tako blizu. Ker ni nikjer javne razsvetljave, se je res čudovito videlo, cela mlečna cesta. Pa še zvezdni utrinek sem videla. :o) In sklenila, da je treba večkrat kam takole it, vsaj pogledat zvezde, ki jih v mestu ne vidimo niti pol toliko.

24. avgust 2017

Tik-tak

Kolebam med naslovi "Tik-tak", "Odštevam", "Poletje gre h koncu" in podobne melanholije. :o) Trenutno sem v fazi, ko imam občutek, da vse končuje. Stiska me, ne želim si še konca, lepo mi je tako kot je zdaj in nisem še pripravljena na skok nazaj v kruto realnost, kot pravim ostalim odgovornostim, ki spremljajo odrasle. Ko sem iz precejšnjega tempa en mesec pred porodom odhajala na porodniško, sem z več koncev slišala, da saj na koncu bom pa komaj čakala, da grem nazaj v službo, med ljudi, med odrasle ipd. Da se bom naveličala domače rutine. Nekako nisem povsem verjela temu, deloma seveda že, a realnost je povsem drugačna. Bolj kot se nama iztekajo skupni dnevi, slabše je. Samo še pet ponedeljkov sem doma, šestega grem nazaj v službo, sedmega pa mala v vrtec.

Končno sem dala razviti fotografije za v Dojenčkov album, nekaj sem jih seveda pozabila. Na razvijanje in obrezovanje ter prilagajanje velikosti v prave formate čakajo še slike od marca 2015 dalje. In potem še vse fotografije od februarja 2011 do marca 2015. Na kakšnih dveh zunanjih diskih, s poroko, potovanji in vsem ostalim vmes. To sem si zadala, da uredim do konca porodniške. Izbirala in sortirala sem na morju, pa potem doma, pa še kar ni konca. Vmes so nastale že nove fotografije, pregledati pa moram še vse, ki jih ima na telefonu mož. Na srečo ima vsaj on en kup lepih fotografij našega malega krofka od samega začetka, saj jih imam jaz bolj malo. Je rekel, da sem itak samo spala in ležala, da zato jih pa nimam. Morda ima prav, tisto obdobje je še vedno precej megleno. Še vedno se bolj kot lepih trenutkov z mojo novorojenčico spomnim strahu, ki me je prežemal po carskem rezu, ali bom morala nazaj, še enkrat pod nož, ali bova res morali nazaj v porodnišnico, če je pa doma vse lažje, bolje? Me boli slepič, imam vročino, je to normalno, bom spet morala dojiti in bo bolelo? Bom še kdaj hodila vzravnano, se bo brazgotina lepo zacelila? S prijateljicama T. in S. vsake toliko premlevamo te "travme", z eno sem si delila sobo v porodnišnici, z drugo vsak dan klepetam po FB že več kot dve leti. Vse tri smo imele carski rez, vsaka s svojo izkušnjo, a s podobnimi strahovi in občutki. Pa ne bom spet v nedogled razpredala o carskem rezu, je bil, še bo, a je, kar je in omogočil je, da sva obe z malo zdravi in živiva.

Lanski kolaž devetih mesecev | februar - oktober
Letos me skrbi še konec poletja, pa čeprav je jesen moj skorajda najljubši letni čas in obožujem septembre doma. Pisano listje, nižje temperature in vse to. Ampak letos september naznanja tudi konec porodniške. Še manj kot en mesec je imam, a potem še malo dopusta. Ta večji gre že v osmi razred. Prerasel me je že zdavnaj, kar ni težko, njegove pubertetniške fore, prelaganje odgovornosti in vse ostalo pa kar težko prenašam. Vedno je kaj, vedno je pestro.

S septembrom se v tujino seli tudi družinica čez cesto. Še vedno mi ni všeč datum, na katerega sem rodila (čudakinja pač, a jaz sem res človek sodih števil :o)), a ta sedmica mi je prinesla novo prijateljstvo. Če sem si najprej še mislila, da smo pa res nabrane z vseh vetrov in ojoj, se bo tole vleklo, smo se vse tri na koncu zelo ujele in smo še vedno v stikih. In zdaj se moja S. in njena mala selita na daljni sever. Ne bo ju več čez cesto, ne bomo se dobile na igrišču, mali se ne bosta več kregali za eno in isto igračko, ker je ravno tista obema tisti hip najbolj zanimiva. Ne bomo se več dobile v križišču in hitele proti mestu, kjer naju čaka tretja cimra, me smo pa tako ali tako vedno pozne. :o) Kot je rekla S. že pred časom - vse je lažje, ker vem, a si čez cesto in da imaš tudi ti enake težave in izzive kot jaz. Oh, kako ju bom pogrešala! Zdaj so na morju, uživajo v zasluženem dopustu in skupaj kot družinica, saj očka odhaja pred njima. A to je še dodatnih deset dni, ko se ne bomo videle, v septembru pa bo tako kaos vseh obveznosti. Če bo sreča, jih spomladi obiščemo.


Spet sem se ujela v neko zanko, ko samo razmišljam kaj vse moram storiti in bezljam naokrog. Ne smem se pritoževati, naročila za Blup lepo kapljajo v moj e-poštni nabiralnik in na Facebook. Še lepše je, ker isti ljudje naročajo več stvari ali še ene. To mi da vedeti, da je vse ok, da so zadovoljni. In s tem sem zadovoljna jaz. Kje je že tista ležernost, ko sem popoldne šla spat z malo. Zdaj raje ta čas, ko ona spi, izkoristim zase - včasih pospravljam, kuham, velikokrat šivam, včasih pa urejam spletne zadeve, blog, pripravljam fotografije, klepetam .. ali enostavno ne delam nič pametnega.


Ko gledam mojo deklico, mojo ljubko, malo, lepo in navihano deklico, se sprašujem, vedno znova, ali sem jo res dovolj crkljala? Sem se res dovolj igrala z njo? Sva bili dovolj zunaj? Sem bila dobra mami? Najbrž je odgovor na vse to, da ja. Tista, ki se to nenehno sprašuje, je zagotovo na dobri poti. Na Pinterestu imam že dolgo shranjeno misel, da je za vsakim pridnim/dobrim otrokom mama, ki meni, da je zagotovo pogrnila na celi črti. Tega sicer ne mislim, samozavest serijsko in to :o), a vseeno ... ko gledam fotografije, se sploh ne spomnim, kdaj je bil ta moj nagajivi krofek z vampirskimi zobki tako majčken?! Še dobro, da je mala prava mala crkljivka, da srkam ljubezen dnevno in cel dan, pa da se še vedno dojiva - to je moja zadnja rešilna bilka dojenčkastega. :o) Zato se tudi otepam konca, ker mala še vedno uživa, le nočno dojenje na tri ure nikamor ne pelje. Zato eno noč eno uro nisem spala, naslednjo je bilo že bolje, a današnjo sem bila spet eno uro pokonci oz. v rahlem dremežu, ker zobje še kar ne dajo miru. Rastejo štirje naenkrat, eden mora še pokukat skozi dlesen. Ampak če potegnem črto glede mojih pričakovanj pred rojstvom in zdaj, kar sledim svojim smernicam. Le pri spanju se malce zatakne, saj sem si želela, da bi znala sama zaspat, pa temu ni tako. So bila pa tudi taka obdobja - od tega, da si jo odložil in je zaspala, do nošenja, do podojit in zaspat in do enournih bojev v postelji. Od kar se zna postavit na noge je konec luštnega, to je ena sama akcija.

Včasih se mi zdi, da jo imam že skoraj preveč rada. A vseeno upam, da bo samostojna punca. Delam na tem. :o) Lepo mi je doma, pa čeprav imam že vrh glave vsakodnevnega kuhanja, pa tisočih nejev, ki jih kdaj izrečem, pa zafrkavanja pri spanju in podobno. To vse pride zraven in prav je tako. Na vseh kanalih se ponavljam in se ukvarjam le oz. predvsem s tem, da sem mami. Ampak tako to pač je, kogar moti, lahko preskoči. Takšna sem - stvari, ki jih imam rada in ki mi pomenijo veliko, se lotim z vso vnemo. Are you all in or are you all out. Ni vmesne poti in to me velikokrat tepe. Velikokrat imam koga preveč rada v prijateljskem smislu, se preveč navežem nanje ali na kaj, obratna stran pa ne deli takih občutij. Sčasoma pa tudi mene mine oz. se sprijaznim s tem, da nismo vsi enaki, da nasprotne strani ne mislijo vedno tako kot jaz. Kar je škoda. :o) Ampak danes, točno danes, mineva pet let odkar me je moj mož zaprosil v Telebajskovi deželi, kot sva jo poimenovala, nekje med Godovičem in Idrijo, z mojim takrat novim kolesom v prtljažniku (in ravno danes sva ugotovila, da so moževo kolo ukradli iz kolesarnice, grrrr!). Točno danes pa mineva že dvanajst let odkar sva postala fant in punca. Skoraj pol mojega življenja. :oP


Novim izzivom pogumno naproti, kajne? Še pred tem pa nekaj poznopoletnih in zgodnjejesenskih užitkov, teden dni na morju (juhuhuuu!), nekaj uric za šivalnim strojem in sto miljon (pa pol) poljubčkov in objemov moje male nagajivke. Pa nekaj še za Luno, da na njo ne pozabim, mojo smotano pasjo starko.

23. julij 2017

Počitniško

Ob mesecu osorej nova objava tule. :o) Prejšnja je napovedala počasnejše življenje in konec tekanja sem in tja, sto opravkov na seznamu in podobno. Priznam, da je delovalo in da mi gre na bolje. Pride seveda kak dan, ko si naložim stokrat preveč, a takšna pač sem. Pride pa tudi dan, ko nisem produktivna. Oddih od šivalnega stroja je bil čudovit, ker vmes nisem razmišljala o novih idejah, o novih stvareh, ki bi jih lahko zašila, ker nisem imela s čim. :o) Sicer je stroj že spet nazaj na servisu, ker nekaj ne dela ok in sem zaradi tega precej nestrpna in na trnih, a mi ne koristi, ne bo popravljen nič prej. Ta čas imam na izposoji babičinega, ki je bil morda uporabljen ravno petkrat. Še dobro, da mi pomaga mož pri nastavitvah, ker sem skoraj zafrknila še tega. Nastavljanje spodnje niti je pač naporna zadeva. :o) A ker je praktično nov, mi maže sukanec in iglo, kar pomeni, da ne morem šivat belih stvari. Dvakrat lahko ugibate, kaj imamo naročeno za zašit. :o)

Ampak - dovolj pritoževanja! Kaj se je v tem času spremenilo na bolje? Goro perila z morja sem zlikala bolj v miru. Mala je bila trikrat v ZOO-ju, od tega smo bili enkrat skupaj, dvakrat pa sta bila z očkom sama, da sem jaz v miru doma postorila kar je bilo treba. Ker imamo letne karte, bomo živali večkrat obiskali, saj je nanje čisto nora. Doma kar naprej teži Luni, tako da moramo biti kar previdni, ker jo ima pes občasno res poln kufer. Še vedno ostaja prava mala nagajivka, ob prepovedih se užaljeno joka ali pa se smeji in odkimava ne-ne. Obvlada ploskanje, mahanje, vstajanje ob opori, lista knjige in najde najmanjše smeti po stanovanju. Občasno me pokliče mama, sicer pa čeblja že kup drugih zlogov. Res je fino. :o)

V tem mesecu sem šla kar nekajkrat popoldne spat z malo, saj je ta večji na počitnicah in mi ni treba kuhat kosila preden ne pride mož domov ali pa ga skuha on ali pa ga skuham šele takrat. Skratka, ne mudi se mi s kosilom, razen za E., njeno pa tako vržem vse v en piskerček ali pa skuham za dva dni.

Na morju je bilo na koncu prav luštno, mala je nora na vodo. Zraven spušča take zvoke, da smo bili občasno v dilemi, če je vse ok in je navdušena ali jo je strah. A je zmagalo navdušenje. :o) Bila sem celo dvakrat v enem tednu zvečer zunaj, enkrat v centru, je bilo luštno. Prebila sem se čez kar nekaj fotografij, a me še vseeno čakajo štiri leta za pregledat. Noro. Mislim, da bo cela dohodnina namenjena razvijanju fotografij. Ampak enkrat se bo treba prebit čez to nepregledno množico. Še dobro, da v vmesnem času pred E. nismo kaj dosti fotografirali. :o)

Poleg morja pa smo bili tudi na Jezerskem. Cilj je bil Krvavec, a ker je bila zaprta cesta, smo zavili še malo dlje. Super sprehod in bravo, bravo za knjižnico sredi neokrnjene narave!





23. junij 2017

Bolj počasi

Zadnji dnevi so bili hektični. En kup opravkov, en kup norenja, en kup zadolžitev ... vmes pa en kup razvojnih mejnikov, ki jih je postavila mala. Dva tedna se že plazi, najprej je začela z vojaškimi vajami, zdaj naredi par "korakov" tudi po kolenih. Nanje se tudi dviguje, zadnja dva dni preizkuša svoje nogice. Naše majhno stanovanje je tako potrebno stalne nege - sesanja in pomivanja, ker imamo psa. Kljub vsem tretmajem pa je tamala po svojih combat vajah še vseeno umazana kot pujs, ker joj, te dlake. Najraje se plazi po kuhinjskem tepihu (=leglo dlak), se zadržuje pri pasji košari, skledi in boksu in počne vse sorte traparij. Skratka, konec je kuhanja v miru in podobno, stalno jo je potrebno imet pod kontrolo.

Moja porodniška se preveša v zadnjo četrtino in skrajni čas je, da si "vzamem bolj na izi". V zadnjih dneh sem zašila šest kratkih hlačk (štiri za E.), oblekco, popravila par stvari, zašila še ene oblačke po naročilu. Naenkrat sem spekla tri različne torte za nečaka in njegova prijatelja, ko so skupaj praznovali peti rojstni dan. Ob osemmesečnemu dojenčku to ni ravno mačji kašelj. Ker ne znam reči ne, kakopak. Potem smo petek in soboto preživeli na Bledu, jaz na izobraževanju, mož in tamala pa sta imela povezovalni čas zanju. Tam je bilo seveda fino, naporno, ampak fino, intelektualno aktivno, navdihujoče in vse ostalo, kar paše zraven. Preden smo šli, mi je bilo seveda vse to hudo odveč in mi hodilo narobe, a vedela sem, da ko bom tam, da bo super, kot vedno. Dan prej si je še ta večji razbil glavo v šoli - z malo sva dopoldne obredli nekaj trgovin po BTC-ju, odpeljali avto v Šiško (juhuhu in avstrijski cerkveni prazniki, cela Šiška je stala), ravno dobro prišli domov in napihnili bazenček kar sredi dnevne sobe, ko sva morali v šolo. Pa nazaj domov, na hitro nahranit malo, spakirat vse in peš na urgenco. Ob 14. uri, po žgočem soncu. Ker prenavljajo zgornji del Šmartinske, je z vozičkom nemogoče priti mimo, saj mi je čez stopnice pomagal nest voziček ta večji z razbito glavo, mimo lokala pa se tako komaj prebiješ že peš. Ne razumem, kdo jim daje dovoljenje za obratovanje, sredi pločnika, kjer zagotovo ne ostane en meter proste površine.

Oh, sem utrujena že, ko tole pišem. Zunaj se oglašajo škržati, ki jih sicer ne maram, saj mi jih je sila naporno poslušat cele dneve. Tudi prvi dan dopusta se je izkazal za naporen kar se plaže tiče, saj smo s psom spet prehudo omejeni. Kot vedno. Septembra bom rezervirala apartma za prihodnje leto, ker to nikamor ne pelje. Letos sem bila konec januarja že prepozna, potem pa mi je do sredi aprila tako vse dol padlo, ker ni izbire. Ali so cene v višavah ali pa so apartmaji dojenčku neprimerni. Danes namesto zajtrka sem najprej pomivala teraso, da se lahko plazi sploh po tleh. Ni fino. Ampak - ne bo mi treba kuhat vsak dan, ker bo to počela mami. Na dopustu smo, torej odpade likanje, sesanje, pomivanje posode kar naprej, pranje, šivanje ... skoraj vse.

Šivalni stroj sem odpeljala na servis. Beseda redni se bere smešno, saj je na servisu prvič v osemnajstih letih, zadnjih nekaj let v stalni uporabi. Seveda si želim novega, boljšega, zmogljivejšega. Tudi tu ima konkurenca prednost pred menoj. Ker ni stroja, ne morem sprejemat novih naročil, ne morem šivat E. nove kolekcije, kar pomeni, da bi mogla imet več časa.

Ves teden sem hodila spat ob enih zjutraj, saj sem šele zvečer lahko likala in šivala. Ko sem tik pred odhodom na morje ugotovila, da ima ta večji v šolski torbi natlačeno ne več zlikano srajco, sem mislila, da se mi bo zmešalo. Malo mi je padlo dol vse skupaj. No, ne malo, precej. Ker opozarjam na eno in isto in ne pade na plodna tla. Dol mi visi, da je fant in da je najstnik, se bo moral naučit svojih obveznosti in osnovnega spoštovanja. Priznam, fržmaga se mi, da cele dneve delam kot konj, pospravljam, skrbim za malo, poskušam naredit še kaj za mojo dušo (sama tako praktično nikamor ne grem, še plavat ne - ker me vse počaka), ponoči tako ne spim, ker se E. zbudi (sicer enkrat do dvakrat, pa vseeno), ker vstajam zaradi psa ... Ah, kaj naj naštevam, običajne zadolžitve mame in gospodinje. Stiska me, kako bo oktobra, ko se bom vrnila v službo in ne bom samo mama in gospodinja (socialnega in intelektualnega dela se strašno veselim, moja nova vloga pa joka zraven), kako mi bo vse zneslo. Ampak nekaj bom morala storiti, saj je tudi moja energija na žalost omejena. Tako sem si zadala, da moj delovni stil slehernega dne do konca porodniške ne bo "hurry up", ampak uživaj, počasi, prehitro bo konec. Kako mi bo to uspelo, mi sicer še ni jasno. :o)

Ampak moj krofek mi vsak dan polepša dan, v primerjavi s prej se n-krat več smejem. Ker drugače niti ne gre, če se ti nasmehne ta mala kepa veselja in dobre volje. :o)

23. maj 2017

Oda luni

Ne moji Luni, ampak luni na nebu. Spet se približuje mlaj, spet imam nesmiselne prebliske. Tale objava bo malce krajša kot prejšnje, ker se moram spakirat spat, še prej pa podojit otroka in se stuširat. Po enem mesecu sem spet plavala, komaj. Preden zvečer/ponoči padem v komo, imam silno veliko idej, takšnih dobrih, pa takšnih malo manj dobrih. Revolucionarnih. :o) Še vedno dopuščam, da me vznemirjajo objave mami blogerk, nazadnje sem želela spisat res dolgo objavo na temo "kaj vzeti s seboj v porodnišnico in kaj ti res pride prav po porodu". Ker sem naletela na tak ultimativni seznam, s katerim se - seveda - nisem strinjala. Še zapiske sem si naredila! Še dobro, da je bilo prepozno, da bi se lotila objave. Morda se je še enkrat bom, čeprav ne vem, na kateri blog bi jo umestila. Ampak spet - to je le moj pogled, moja izkušnja. Mi bo pa morda kaj prav prišlo za naslednjič, ko bom zagotovo že kaj pozabila.

Hja, kje sem ostala? Danes je bil naporen dan, večinoma sva bili sami, vmes sem kuhala zamudno, a dobro kosilo, se bojevala z malo, da je kaj pojedla (čeprav ne vem, zakaj se tako na vsak način trudim, ji nič ne manjka, če poje kakšno žlico manj). No, vem, zakaj jo občasno silim s prvimi žlicami kosila in/ali večerje - ker sicer gospodična kompenzira z dojenjem. Saj sva ga zmanjšali na 3 obroke čez dan, pa vseeno. Skratka - danes se je drla od Müllerja do Kolodvorske, blagajničarka svojega uizi tempa ni dvignila, raje je poslušala njeno dretje. Potem je le omagala v vozičku, izven ritma, ki ga ima že dva tedna. Od vsega hudega sem pol ure sedela na klopci pod blokom, čeprav sem ostala neverjetno mirna - navzven. Na noter me dretje še vedno iritira. :o)

Torej, slavnostno izjavljam, da me spet vznemirjajo (tak mil izraz :o)) debate o tem, kaj kdo od otrok vse zna, kaj kdo od otrok vse govori pri sedmih mesecih, kako drugi že skorajda uporabljajo ves pribor (pretiravam) in podobno. Le da tokrat še nisem zabredla tako globoko kot pri prejšnji objavi. :o) Bonny in Barbara, bereta? :o)

Ne vem še, če se veselim dolgega in vročega poletja, ki je pred nami. Poletja sicer že, a vročine ne preveč. Spremenit bova mogli najino rutino, saj sprehodi opoldne ne bodo dobra izbira. Vsake toliko me stisne, da samo še poletje gre mimo in moram nazaj v službo. Nisem še mentalno tam in ta misel me precej plaši. Kako bom zmogla vse to - otroka, službo, šivanje, ker želim pri vsem bit kar se da dobra. Pa še izobraževanje, gospodinjstvo, kaj prostega časa? Vsaj v tujino me ne vleče znova in znova ob spremljanju novic. :o(