27. januar 2018

Živi dobro, samo živi.

Včasih, ko sem bila slabe volje, sem poklikala na november 2013 in poiskala odlomek iz knjige Ob tebi. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje prebrala kakšno knjigo. Morda je bilo poleti? Dve knjigi imam doma že skoraj dva meseca, pa ju nisem še niti odprla. Deloma zato, ker nimam časa, deloma pa zato, ker vem, da če bom zvečer brala, bom šla spat še kasneje. Občasno si "vzamem frej" in pogledam kak sredin film na TV. Nazadnje Kapitan fantastični, ob katerem se skorajda utopila v solzah. :o)

Tole tipkam s kašljajočo malčico v naročju, saj se je v zadnjih dveh urah zbudila že najmanj petkrat. Spet je bolna, tako kot že celo jesen in zimo, odkar je šla v vrtec. Kljub temu, da tam ni bila že od decembra. Novo leto smo dočakali skupaj z bronhiolitisom, štetjem vdihov, čiščenjem noska in borbah z inhalacijami in ventolinom. Leto se res ne bi moglo začeti lepše in upam, da drži, da je slab začetek dober konec.

Ne vem, o čem sem pisala nazadnje, koliko sem jamrala, koliko sem imela slabe vesti .. na živce si že grem s tem jamranjem. Na pamet lahko zdrdram nekaj misli s Pinteresta, ki jih veselo lepim na svoje table. Kot npr. "let shit go". če ni pomembno čez pet let, ni vredno pet minut sekiranja, "inhale the good shit, exhale the bullshit" in podobno. Slednje naj bi bil moj moto od zdaj naprej, držalo me je cela dva dni. :o)

Update: otrok ob 22:10 jé jabolko. Ker že tri dni skoraj nič ne jé. 

Skratka, kar sem želela danes končno napisati, je pregled leta 2017. Delim ga na čas pred oktobrom in po oktobru. Ni potrebno dvakrat ugibat, kateri čas mi je ljubši? Pred oktobrom sem z malo uživala na porodniški, spala večino časa vsaj do osmih zjutraj (ponoči pač bolj malo), vsak dan šla na najmanj en sprehod, prepevala pesmice, kuhala kar naprej (tega ne pogrešam :o)), se družila, šivala, pekla ... ni da ni. Po oktobru pa se je začela služba, s tem negotovost in slaba vest do otroka, sebe, službe, mala je začela hodit v vrtec, s tem pa so prišle bolezni. Ena za drugo. Res nisem računala na to. Ampak plani so tako za sisije, ne? (Niso. :o)) 

Na kaj sem ponosna v 2017? Zagotovo na mojega malega škratka, na to, da sem dojila 14 mesecev in decembra precej enostavno zaključila. Da sem spletla še tesnejša prijateljstva, nekatera malce ohladila, predvsem pa to, da sem uživala z malo. Zdaj sicer mislim, da premalo, predvsem to, da nisem dovolj dobro izkoristila porodniške za izlete. Bom popravila naslednjič. 

Kaj me je v 2017 najbolj izmučilo? Zagotovo povratek v službo. Socializacija je sicer super, ampak toliko, kot pa sem in še vedno pogosto dvomim vase v zadnjem času, pa nisem še nikoli do sedaj. Predvsem pa so me pokopale vse bolezni, veliko sem jih dobila v dar tudi sama. Slaba vest je bila še posebej velikokrat na obisku - kadar sem pustila bolnega otroka mami, kadar sem šla bolna v službo, kadar sem ob bolnem otroku delala za službo, kadar sem zaradi bolezni ene, druge ali obeh ostala doma in nisem šla v službo, kadar sem v službi delala napake, ker nisem bila 100 % pri stvari ... You name it. 

Kaj pričakujem od 2018? Zaobljub si ne dajem. Imam pa naslednje želje:
- čim manj bolezni in čim več dni v vrtcu (če ga že plačujem toliko)
- čim hitrejše sprijaznjenje s službo, da tako pač je in "vzljubitev" mojega dela nazaj
- se okrepiti in spraviti nazaj v formo (dojenje, nočno vstajanje in perfekcionizem se poznajo tudi na mojih kilogramih, ki jih nikoli ni bilo v izobilju)
- začeti nazaj teči
- končno že narediti kako vajo za razmaknjene trebušne mišice
- iti še vsaj enkrat smučat (v sredo sva z očijem po enem letu spet skupaj smučala na Kaninu) 
- iti teči na smučeh v Rateče
- se z naglavnimi lučkami sankati z Ljubelja (brez otrok)
- videti zamrznjen slap Peričnik 
- šivati
- iti na čim več izletov
- uspešno preživeti pot na in s severa spomladi (letalske karte so že kupljene) 
- uživati z malo kar se da, ker gre čas res prehitro mimo 

Polovico tistega, kar sem želela napisati, sem zaradi motenj tako ali tako pozabila. Namesto, da bi šivala oblačke (res bi se že spodobilo jih končati), bom šla še šestič uspavat krofka, potem pa upam, da pogledat Greyse. Do naslednjič ... 


26. november 2017

Novrembrska melanholija

Ojej, že dva meseca se nisem javila. V tem času sem seveda šla nazaj v službo, mala je praznovala prvi rojstni dan in začela hodit v vrtec. Ah, vrtec. Statistika prvega meseca je bila 3 dni - 0 dni - 2 dni - 1 dan, nato pa v novembru vendarle deset zaporednih dni tam, zdaj pa je spet že en teden doma. A ker je bila v varstvu pri moji mami, nimam občutka, da je že toliko časa. Seveda si z njo delim in podajam bacile, vesela pa sem, da sem se uspela izogniti trebušni virozi. Mož žal ni bil te sreče, imam pa doma vsa možna razkužila, rokavice in vsa oblačila, posteljnino ipd. sem oprala na 60°C - nobenih posledic.

Z novembrom samim po sebi sicer nimam težav, ker se vedno veselim decembra. V službi je tako ali tako vedno naporno, da niti ni časa, da bi lahko bil otožen ali melanholičen. Pa vendar že nekaj dni razmišljam, da moram napisat novo objavo, da na širni splet zlijem ves svoj gnev, ki me prežema zadnje čase. Nisem v dobri koži, na vseh področjih mi gre kaj narobe in na vseh področjih se mi zdi, da nisem dovolj dobra, uspešna, kos izzivom. Pogosto se počutim povsem nesposobna. Najmanjkrat se mi sicer zdi, da sem zatajila kot mama, saj je to prva prioriteta na spisku. Kdaj pa kdaj pa vendarle sem. Še danes imam slabo vest, ker sem (najmanj) enkrat na prvo mesto postavila službo, ne pa ne-povsem-zdravega otroka. Ampak ta otrok ima dva starša, ne le enega. In odgovornost si morava deliti.

Na domači fronti je ves čas pestro. Čari in radosti zakona z otrokom od prej. Pardon, najstnikom v čudovitem razcvetu pubertete, razpetim med obema originalnima staršema oz. z nagnjeno tehtnico na drugo stran, z izrednim občutkom za lovljenje krivin in izogibanju odgovornosti. Naporno je. Zelo, zelo naporno. Še sploh, ker se moja pričakovanja ne skladajo z moževimi, ker precej drugače gledava na svobodo, dolžnosti in podobno.

Moj krofek, moja mala malčica z izjemno močno voljo. Moj bog, včasih se mi zdi, da se je moja trma pri njej še nekajkrat potencirala oz. pomnožila z moževo. Na splošno je še vedno krasen otrok, ampak zna pa jasno in glasno zahtevati svoje. Tudi v vrtcu. Pri babici je seveda "pridna, kot da je ni". Kako bi le lahko bilo drugače. :o) V tem mesecu in pol se vsaka od naju enkrat bolj, drugič manj uspešno spopada z odtegnitveno tesnobo. Rezultat tega je, da je moj klop podnevi in ponoči. Res pa je tudi, da je strastna crkljivka. Moji plani o ukinitvi dojenja so pogoreli na celi črti. Prvotni plan je bil dojenje do enega leta - propadel, ker je takrat šla v vrtec, preveč sprememb naenkrat pa ne gre. Dojenje naju je reševalo tudi med boleznimi. Drug plan - preneham z nočnim dojenjem do konca novembra, ko grem službeno v Portorož in me preprosto ne bo doma eno noč, kar bo super priložnost. Rezultat? V zadnjih desetih dneh me dvakrat ni bilo po eno noč doma, z očkom sta preživela brez večjih stresov. Prva stvar, ko me je zagledala, pa je bilo na-na in obvezno dojenje čez dan, kar sva ukinili že dva meseca nazaj. Ponoči je frekvenca spet zabavna. Not. Ampak enostavno sem preutrujena, da bi si lahko privoščila tri noči nespanja in glasnega joka, pospremljenega z brcanjem, opletanjem in metanjem dude kdo ve kam. Zdaj je plan postavljen na konec leta. Do tja je še en mesec.

Služba? Še eno področje, kjer se mi zdi, da tako zelo nizko že dolgo nisem bila. Občutek nesposobnosti je pogosto z mano. Vsi mi govorijo, da saj sem šele prišla nazaj, da saj bo ... Tudi sama si zadnje dni to poskušam dopovedovati. A sprememba načina dela je očitna in danes mi je malce žal, da sem sprejela takšno odločitev septembra. Bistvene izbire sicer nisem imela, ampak bolje bi bilo, če bi razmislila še enkrat. Danes (in včeraj, pa dan pred tem in še kakšnega prej) se mi zdi, da je bila to ena najslabših odločitev v dosedanji karieri. Ker sem bila veliko odsotna zaradi bolezni (in z vseh strani poslušala "tako to pač je", "tako to pač zgleda, ko gre otrok v vrtec", "itak boš veliko na bolniški" ipd.), tudi še nisem padla povsem nazaj v kolektiv in v interne fore. Po porodniški sem tudi zamenjala pisarno, spet se je bilo potrebno navadit na hrup desetih ljudi in najt svojo tišino za opravljanje svojega dela. Naporno je. Mama po porodniški ni ravno strašno suveren kader, ugotavljam. Če zamenja delo, pa se sploh počuti še bolj nekoristna/nesposobna. Vesela pa sem, da sem lahko šla za dva dni na izobraževanje - to ni bilo le to, to je bil moj prvi solo izlet, spanje v super hotelu, še čas za bazen sem si vzela (kar je sicer prineslo le dodatno utrujenost). Dober dan je bil, da sem se počutila še kaj drugega kot le mama in gospodinja.

Šivanje, telovadba? Prejšnji teden sem na Facebooku našla še eno "šiviljo", ki je začela delat obrobe za posteljice. Oblačke. Dej ga srat? Ob vsej konkurenci je težko biti izviren, saj jih 3/4 šiva eno in isto, ampak tole me je pa precej potolklo. Šport, čas zame? Še vedno nisem prišla do nobene vadbe - ne solo, ne semi organizirane, ne plačane, ne zastonjske. Kilogrami so spet nekje nizko, raje se sploh ne tehtam več. V trgovinah mi je pol stvari prevelikih, pa vzamem najmanjšo številko. Komentarji drugih se mešajo od komplimentov, če sem sploh rodila, do tega, da sem presuha, da naj več jem. Saj bi, saj jem, samo manjkrat in manj, ker eno leto nisem imela ravno na voljo vsega časa tega sveta zase kot prej. Zdaj včasih pač ne jem, ker nočem delit hrane ali ker ne morem pojesti v miru, zaradi tega pa sem se navadila na manj obrokov in količine kot prej. Seveda pa svoje pripomore tudi dojenje. Zdaj imam plan, vadba je plačana, ampak glej ga zlomka - jutri spet ne grem, ker sem zbolela.

Ko odštevam dneve v tednu do vikenda, ko imam visokoleteče cilje, zboli mala ali zboliva kar obe. Prejšnji vikend sem preležala, prva dvodnevna odsotnost in pomanjkanje spanja v celem tednu + delo tudi iz Portoroža so terjali svoje. Spala sem čez dan z malo, spat sem šla zvečer z njo, v ponedeljek pa nazaj v službo, v torek do večera. Izobraževanje. Doma? Prehlajen otrok, v stresu, ker ni mame. V Ljubljani megleno in sivo, na obali sonce, ki ga nismo mogli videti. Ta vikend? Precej podobna zgodba. Brez glasu, boleče grlo, spanje pa mi krati kašelj. Jutri se crkljava doma, zato sem današnji večer namenila delu za službo. Počitek, gospodinjska opravila bodo pač spet počakali. Vem, da se vrtim v začaranem krogu, ampak trenutno moram tak tempo enostavno sprejeti. Počasi bo mirneje, upam.

Z zadnjimi atomi močmi si moram vzet večerjo, oprat glavo, popit sirup proti kašlju in upat na mirno noč - s čim manj kašlja in čim manj dojenja. Jutri pa v nove boje. V boje, da bo to tesnobno obdobje z dvomi same vase kmalu mimo. Mora biti. Ne maram, kadar nimam vpliva na potek svojega življenja in dogodkov v njem. To mi prinaša slabo voljo. Naj bodo vikendi do konca leta sončni in predvsem zdravi, da bomo lahko kam šli. Da ne bova spet le skozi okno opazovali življenja zunaj. Utrujena sem, res sem tako zelo utrujena ... :o(

Mogoče dodam še meni ljube quotse, ampak zdajle je prepozno, da bi jih iskala.

24. september 2017

Jesensko morje

Očitno je 24. dan za samorefleksijo, ker objavljam po natanko enem mesecu. :o) Tale naš zadnji dopust, dejansko dopust, saj mi je porodniška potekla pred desetimi dnevi, je bil krasen. Res, eden lepših. Umirjen, prekratek, fajn. Ne vem, če sem v zadnjih dvajsetih letih kdaj težje odhajala s Paga kot včeraj. Medtem ko ste doma oblačili jakne, smo bili mi na plaži v kopalkah.



Resda smo imeli dva dni slabo vreme, en dan je do popoldneva deževalo, drug dan pa je bilo hladno in vetrovno, a to nas ni ustavilo, da ne bi bili zunaj. Mala se nikakor ni hotela kaj dosti igrati sama, ves čas je silila v naročje, od tam pa k vratom in ven. Ker terasa mobilne hiške ni bila najbolj čista, ji nisem pustila prostega plezanja vsepovsod, tako da je na plažah neznansko uživala.

Če dežuje, greva ven z bobo in z dežnikom. Seveda naju je na poti s plaže dobila fina ploha, da sem bila v trenutku mokra.



Vsako jutro sva vstali, se preoblekli in z vozičkom odšli po kruh, z masleno štručko, ki sva si jo razdelili, pa k morju. Vmes sva srečevali kužke, muce in seveda galebe. Pa penzioniste in nekaj družin z otroki, sem in tja kak mlajši par.




Kamp je bil še precej poln, drugje pa ni bilo veliko ljudi. Novalja je zgledala kot mesto po orkanu, vse prazno, vse zaprto, sem in tja v kakem kafiču nekaj ljudi.




Plavala sem! Morje je sicer imelo 20-21°C, kar je res mrzlo, kljub vzklikom drugih, kako je voda fina (možu sem zavita v pulover govorila, da imajo ziher že pokvarjene kemoreceptorje in termostate), ampak sem rekla, da če zmrznem, grem noter. Mož je na obali mali govoril, kako bosta ostala sama, kako bo on očka samohranilec .. da saj se bosta znašla. :o) Mala pa mi je navdušeno mahala papa in čakala, da pridem iz vode.



Plaže pa prazne ... Mir. Tišina. O, predvsem ta tišina je bila pravi balzam za moja ušesa. Kaj bi dala, da bi bilo enako tudi v sezoni oz. tik pred njo, kadar običajno hodimo na morje. Ni lepšega. :o)

Sv. Duh


Straško po nevihtah

Tihožitje na Lunu

Olive, Lun

Moja zaenkrat še dojenčica je uživala zunaj. Samo da je bila zunaj in da je bila z nama, ponoči sva se pa tako celo noč stiskali, da naju (no, mene) ni zeblo. Moža sva izselili v drugo sobo, da je imel mir. :o) Čez dan smo imeli tudi živalske obiskovalke, prvi dan tri muce, nato pa dve. Zaradi strahu pred boleznimi jih nisem nič božala, tako da smo jih samo vestno hranili, če smo že našega psa pustili doma.


Sicer se pred službo na dopustu nisem recimo naspala ali pa v miru prebrala kakšno knjigo, saj sva zvečer visela na računalnikih, kar pa je rezultiralo vsaj v razvitih fotografijah po dveh letih. 1200 jih je. Naj v opravičilo povem, da je to moj prvi lastni otrok in da je res lepa. :o) Škoda vseh teh fotografij, ki jih na računalniku tako ali tako nihče ne gleda.

Skratka - dopust, ki ga je nujno potrebno ponoviti naslednje leto. Mobilne hiške so spet ugodne, plaže prazne, vreme sicer običajno bolj prijazno. Ko sem en dan ugotovila, da je do prvega rojstnega dne samo še 16 dni in koliko dela še imam do takrat, me je znova stisnilo pri srcu. Danes je seveda do tja samo še trinajst dni in vse se mi zdi nepredstavljivo. V dneh, ko sentimentalno podoživljam nosečnost in lansko pričakovanje, z veseljem božam malo v bobi, saj je občutek tak, kot da se božam po trebuhu. :o) Vmes sem rekla, da bi ponovila še enkrat lansko leto, da vzamem tudi boleče roke nazaj, samo da ne bi šlo vse tako hitro in da bi lahko še enkrat doživela te  neponovljive trenutke z novorojenčkom. :o) Ampak ta objava ne bo jokajoča in samopomilujoča, ta objava bo spomin na prekrasno poznopoletno oz. jesensko morje. Kako lahko še lepše dočakaš prvi jesenski dan, če ne na prazni peščeni plaži s soncem na nebu, nasmejanim otrokom in sproščenim možem? :o)

prvi jesenski dan

Skoraj bi pozabila! Zadnji večer sem po uspavanju male šla na plažo gledat zvezde. Ne vem, kdaj sem jih nazadnje videla toliko in tako blizu. Ker ni nikjer javne razsvetljave, se je res čudovito videlo, cela mlečna cesta. Pa še zvezdni utrinek sem videla. :o) In sklenila, da je treba večkrat kam takole it, vsaj pogledat zvezde, ki jih v mestu ne vidimo niti pol toliko.

24. avgust 2017

Tik-tak

Kolebam med naslovi "Tik-tak", "Odštevam", "Poletje gre h koncu" in podobne melanholije. :o) Trenutno sem v fazi, ko imam občutek, da vse končuje. Stiska me, ne želim si še konca, lepo mi je tako kot je zdaj in nisem še pripravljena na skok nazaj v kruto realnost, kot pravim ostalim odgovornostim, ki spremljajo odrasle. Ko sem iz precejšnjega tempa en mesec pred porodom odhajala na porodniško, sem z več koncev slišala, da saj na koncu bom pa komaj čakala, da grem nazaj v službo, med ljudi, med odrasle ipd. Da se bom naveličala domače rutine. Nekako nisem povsem verjela temu, deloma seveda že, a realnost je povsem drugačna. Bolj kot se nama iztekajo skupni dnevi, slabše je. Samo še pet ponedeljkov sem doma, šestega grem nazaj v službo, sedmega pa mala v vrtec.

Končno sem dala razviti fotografije za v Dojenčkov album, nekaj sem jih seveda pozabila. Na razvijanje in obrezovanje ter prilagajanje velikosti v prave formate čakajo še slike od marca 2015 dalje. In potem še vse fotografije od februarja 2011 do marca 2015. Na kakšnih dveh zunanjih diskih, s poroko, potovanji in vsem ostalim vmes. To sem si zadala, da uredim do konca porodniške. Izbirala in sortirala sem na morju, pa potem doma, pa še kar ni konca. Vmes so nastale že nove fotografije, pregledati pa moram še vse, ki jih ima na telefonu mož. Na srečo ima vsaj on en kup lepih fotografij našega malega krofka od samega začetka, saj jih imam jaz bolj malo. Je rekel, da sem itak samo spala in ležala, da zato jih pa nimam. Morda ima prav, tisto obdobje je še vedno precej megleno. Še vedno se bolj kot lepih trenutkov z mojo novorojenčico spomnim strahu, ki me je prežemal po carskem rezu, ali bom morala nazaj, še enkrat pod nož, ali bova res morali nazaj v porodnišnico, če je pa doma vse lažje, bolje? Me boli slepič, imam vročino, je to normalno, bom spet morala dojiti in bo bolelo? Bom še kdaj hodila vzravnano, se bo brazgotina lepo zacelila? S prijateljicama T. in S. vsake toliko premlevamo te "travme", z eno sem si delila sobo v porodnišnici, z drugo vsak dan klepetam po FB že več kot dve leti. Vse tri smo imele carski rez, vsaka s svojo izkušnjo, a s podobnimi strahovi in občutki. Pa ne bom spet v nedogled razpredala o carskem rezu, je bil, še bo, a je, kar je in omogočil je, da sva obe z malo zdravi in živiva.

Lanski kolaž devetih mesecev | februar - oktober
Letos me skrbi še konec poletja, pa čeprav je jesen moj skorajda najljubši letni čas in obožujem septembre doma. Pisano listje, nižje temperature in vse to. Ampak letos september naznanja tudi konec porodniške. Še manj kot en mesec je imam, a potem še malo dopusta. Ta večji gre že v osmi razred. Prerasel me je že zdavnaj, kar ni težko, njegove pubertetniške fore, prelaganje odgovornosti in vse ostalo pa kar težko prenašam. Vedno je kaj, vedno je pestro.

S septembrom se v tujino seli tudi družinica čez cesto. Še vedno mi ni všeč datum, na katerega sem rodila (čudakinja pač, a jaz sem res človek sodih števil :o)), a ta sedmica mi je prinesla novo prijateljstvo. Če sem si najprej še mislila, da smo pa res nabrane z vseh vetrov in ojoj, se bo tole vleklo, smo se vse tri na koncu zelo ujele in smo še vedno v stikih. In zdaj se moja S. in njena mala selita na daljni sever. Ne bo ju več čez cesto, ne bomo se dobile na igrišču, mali se ne bosta več kregali za eno in isto igračko, ker je ravno tista obema tisti hip najbolj zanimiva. Ne bomo se več dobile v križišču in hitele proti mestu, kjer naju čaka tretja cimra, me smo pa tako ali tako vedno pozne. :o) Kot je rekla S. že pred časom - vse je lažje, ker vem, a si čez cesto in da imaš tudi ti enake težave in izzive kot jaz. Oh, kako ju bom pogrešala! Zdaj so na morju, uživajo v zasluženem dopustu in skupaj kot družinica, saj očka odhaja pred njima. A to je še dodatnih deset dni, ko se ne bomo videle, v septembru pa bo tako kaos vseh obveznosti. Če bo sreča, jih spomladi obiščemo.


Spet sem se ujela v neko zanko, ko samo razmišljam kaj vse moram storiti in bezljam naokrog. Ne smem se pritoževati, naročila za Blup lepo kapljajo v moj e-poštni nabiralnik in na Facebook. Še lepše je, ker isti ljudje naročajo več stvari ali še ene. To mi da vedeti, da je vse ok, da so zadovoljni. In s tem sem zadovoljna jaz. Kje je že tista ležernost, ko sem popoldne šla spat z malo. Zdaj raje ta čas, ko ona spi, izkoristim zase - včasih pospravljam, kuham, velikokrat šivam, včasih pa urejam spletne zadeve, blog, pripravljam fotografije, klepetam .. ali enostavno ne delam nič pametnega.


Ko gledam mojo deklico, mojo ljubko, malo, lepo in navihano deklico, se sprašujem, vedno znova, ali sem jo res dovolj crkljala? Sem se res dovolj igrala z njo? Sva bili dovolj zunaj? Sem bila dobra mami? Najbrž je odgovor na vse to, da ja. Tista, ki se to nenehno sprašuje, je zagotovo na dobri poti. Na Pinterestu imam že dolgo shranjeno misel, da je za vsakim pridnim/dobrim otrokom mama, ki meni, da je zagotovo pogrnila na celi črti. Tega sicer ne mislim, samozavest serijsko in to :o), a vseeno ... ko gledam fotografije, se sploh ne spomnim, kdaj je bil ta moj nagajivi krofek z vampirskimi zobki tako majčken?! Še dobro, da je mala prava mala crkljivka, da srkam ljubezen dnevno in cel dan, pa da se še vedno dojiva - to je moja zadnja rešilna bilka dojenčkastega. :o) Zato se tudi otepam konca, ker mala še vedno uživa, le nočno dojenje na tri ure nikamor ne pelje. Zato eno noč eno uro nisem spala, naslednjo je bilo že bolje, a današnjo sem bila spet eno uro pokonci oz. v rahlem dremežu, ker zobje še kar ne dajo miru. Rastejo štirje naenkrat, eden mora še pokukat skozi dlesen. Ampak če potegnem črto glede mojih pričakovanj pred rojstvom in zdaj, kar sledim svojim smernicam. Le pri spanju se malce zatakne, saj sem si želela, da bi znala sama zaspat, pa temu ni tako. So bila pa tudi taka obdobja - od tega, da si jo odložil in je zaspala, do nošenja, do podojit in zaspat in do enournih bojev v postelji. Od kar se zna postavit na noge je konec luštnega, to je ena sama akcija.

Včasih se mi zdi, da jo imam že skoraj preveč rada. A vseeno upam, da bo samostojna punca. Delam na tem. :o) Lepo mi je doma, pa čeprav imam že vrh glave vsakodnevnega kuhanja, pa tisočih nejev, ki jih kdaj izrečem, pa zafrkavanja pri spanju in podobno. To vse pride zraven in prav je tako. Na vseh kanalih se ponavljam in se ukvarjam le oz. predvsem s tem, da sem mami. Ampak tako to pač je, kogar moti, lahko preskoči. Takšna sem - stvari, ki jih imam rada in ki mi pomenijo veliko, se lotim z vso vnemo. Are you all in or are you all out. Ni vmesne poti in to me velikokrat tepe. Velikokrat imam koga preveč rada v prijateljskem smislu, se preveč navežem nanje ali na kaj, obratna stran pa ne deli takih občutij. Sčasoma pa tudi mene mine oz. se sprijaznim s tem, da nismo vsi enaki, da nasprotne strani ne mislijo vedno tako kot jaz. Kar je škoda. :o) Ampak danes, točno danes, mineva pet let odkar me je moj mož zaprosil v Telebajskovi deželi, kot sva jo poimenovala, nekje med Godovičem in Idrijo, z mojim takrat novim kolesom v prtljažniku (in ravno danes sva ugotovila, da so moževo kolo ukradli iz kolesarnice, grrrr!). Točno danes pa mineva že dvanajst let odkar sva postala fant in punca. Skoraj pol mojega življenja. :oP


Novim izzivom pogumno naproti, kajne? Še pred tem pa nekaj poznopoletnih in zgodnjejesenskih užitkov, teden dni na morju (juhuhuuu!), nekaj uric za šivalnim strojem in sto miljon (pa pol) poljubčkov in objemov moje male nagajivke. Pa nekaj še za Luno, da na njo ne pozabim, mojo smotano pasjo starko.

23. julij 2017

Počitniško

Ob mesecu osorej nova objava tule. :o) Prejšnja je napovedala počasnejše življenje in konec tekanja sem in tja, sto opravkov na seznamu in podobno. Priznam, da je delovalo in da mi gre na bolje. Pride seveda kak dan, ko si naložim stokrat preveč, a takšna pač sem. Pride pa tudi dan, ko nisem produktivna. Oddih od šivalnega stroja je bil čudovit, ker vmes nisem razmišljala o novih idejah, o novih stvareh, ki bi jih lahko zašila, ker nisem imela s čim. :o) Sicer je stroj že spet nazaj na servisu, ker nekaj ne dela ok in sem zaradi tega precej nestrpna in na trnih, a mi ne koristi, ne bo popravljen nič prej. Ta čas imam na izposoji babičinega, ki je bil morda uporabljen ravno petkrat. Še dobro, da mi pomaga mož pri nastavitvah, ker sem skoraj zafrknila še tega. Nastavljanje spodnje niti je pač naporna zadeva. :o) A ker je praktično nov, mi maže sukanec in iglo, kar pomeni, da ne morem šivat belih stvari. Dvakrat lahko ugibate, kaj imamo naročeno za zašit. :o)

Ampak - dovolj pritoževanja! Kaj se je v tem času spremenilo na bolje? Goro perila z morja sem zlikala bolj v miru. Mala je bila trikrat v ZOO-ju, od tega smo bili enkrat skupaj, dvakrat pa sta bila z očkom sama, da sem jaz v miru doma postorila kar je bilo treba. Ker imamo letne karte, bomo živali večkrat obiskali, saj je nanje čisto nora. Doma kar naprej teži Luni, tako da moramo biti kar previdni, ker jo ima pes občasno res poln kufer. Še vedno ostaja prava mala nagajivka, ob prepovedih se užaljeno joka ali pa se smeji in odkimava ne-ne. Obvlada ploskanje, mahanje, vstajanje ob opori, lista knjige in najde najmanjše smeti po stanovanju. Občasno me pokliče mama, sicer pa čeblja že kup drugih zlogov. Res je fino. :o)

V tem mesecu sem šla kar nekajkrat popoldne spat z malo, saj je ta večji na počitnicah in mi ni treba kuhat kosila preden ne pride mož domov ali pa ga skuha on ali pa ga skuham šele takrat. Skratka, ne mudi se mi s kosilom, razen za E., njeno pa tako vržem vse v en piskerček ali pa skuham za dva dni.

Na morju je bilo na koncu prav luštno, mala je nora na vodo. Zraven spušča take zvoke, da smo bili občasno v dilemi, če je vse ok in je navdušena ali jo je strah. A je zmagalo navdušenje. :o) Bila sem celo dvakrat v enem tednu zvečer zunaj, enkrat v centru, je bilo luštno. Prebila sem se čez kar nekaj fotografij, a me še vseeno čakajo štiri leta za pregledat. Noro. Mislim, da bo cela dohodnina namenjena razvijanju fotografij. Ampak enkrat se bo treba prebit čez to nepregledno množico. Še dobro, da v vmesnem času pred E. nismo kaj dosti fotografirali. :o)

Poleg morja pa smo bili tudi na Jezerskem. Cilj je bil Krvavec, a ker je bila zaprta cesta, smo zavili še malo dlje. Super sprehod in bravo, bravo za knjižnico sredi neokrnjene narave!